Kako do odškodnine po novem zakonu?

Poziv VLADI RS ob 21 letnici izbrisa. 
Upamo le, da bodo vlada in poslanci sedaj vendarle razumeli, da je izmikanja konec in da je storjene krivice po 21 letih končno vendarle treba popraviti.

Poročilo o delu deruštva v letu 2012 - sveže informacije o aktualnih dogodkih.

1. Zakon o povrnitvi škode izbrisanim (ZPŠOIRSP) je bil sedaj sprejet, objavljen je bil v Uradnem listu 3. 12. 2013, formalno začne veljati 15 dni po objavi (18. 12. 2013), dejansko pa začne veljati (»se uporabljati«) šele čez šest mesecev (18. 6. 2014). Šele takrat, torej najprej 18. junija 2014 (in potem še tri leta) bodo upravičenci lahko vložili zahtevo za odškodnino po tem zakonu na katerikoli upravni enoti.

Ta pavšalna ali »upravna« odškodnina znaša 50 evrov za mesec izbrisa, to je 600 € za eno leto (3.000 € za pet let, 6.000 € za deset let itd.). Kdor ima dokaze, da je utrpel večjo škodo od te minimalne, lahko (tri leta, tj. do 18. 8. 2017) naknadno vloži še tožbo na sodišče, vendar bi po tem zakonu tudi na sodišču lahko dobil največ še dvakrat toliko, kolikor je že dobil »upravne odškodnine«. Na primer: če je bil izbrisan pet let, dobi za to 3.000 € »upravne« odškodnine in lahko največ še 6.000 sodne odškodnine – tudi če bo pred sodiščem dokazal, da je imel v resnici npr. 50.000 € škode. Ta zakonska določba, ki omejuje celotno odškodnino največ na trikratni znesek pavšalne odškodnine, je najbolj protiustavna od vseh določb tega zakona, zato smo prepričani, da je ne bo sprejelo kot ustrezne niti sodišče v Strasbourgu (ESČP) niti slovensko Ustavno sodišče, pred katerim bomo zahtevali razveljavitev celotnega zakona.  

2. Zato vsem izbrisanim(kdo spada med izbrisane, glej pod točko 6), ki so si že uredili svoj status (dobili dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo), predlagamo oziroma opozarjamo:

a) da vsi takoj (18. 6. 2014 ali kasneje) vložijo zahteve za odškodnino po tem zakonu;

b) da pa z vlaganjem tožb za sodno odškodnino počakajo, dokler ne bosta ESČP in naše Ustavno sodišče odločila o tem, ali je pravno dopustna tista omejitev na trikratni znesek pavšalne odškodnine; ko bo ta omejitev razveljavljena (predvidoma v nekaj mesecih, najkasneje v enem letu) bomo na spletni strani DIPS objavili navodila oziroma nasvete, kako pripraviti in vložiti take tožbe;

c) že sedaj pa ponavljamo naša stara opozorila: kdor bo s tako tožbo zahteval preveliko odškodnino, za katero nima zadosti trdnih dokazov (kar lahko oceni samo izkušen odvetnik), bo imel s tako tožbo samo velike stroške, če bo tožba zavrnjena – in podobno tudi v primeru, če bo tožbi sodišče ugodilo samo delno (če bo npr. zahteval 100.000 € odškodnine, dobil pa samo 10.000 €, bo moral plačati 90% vseh sodnih stroškov in stroškov tožene stranke – in bo zaradi tega lahko plačal celo več kot bo znašala dobljena odškodnina).   

 3. Kaj pa je s tistimi, ki so lani ali letos že vložili tožbe (pritožbe zaradi izbrisa) direktno v Strasbourg (na ESČP), bodisi sami bodisi preko Mirovnega inštituta oziroma italijanskega odvetnika dr. Saccuccija? Ali bo njihove tožbe sodišče v Strasbourgu (ESČP) obravnavalo ali ne, je odvisno od tega, ali bo ocenilo slovenski zakon o odškodninah za zadovoljiv ali ne. Dodatnih tožb direktno v Strasbourg se po našem mnenju sedaj niti ne splača več vlagati, ker jih je tam že skoraj tisoč. Če bodo vsaj prve od njih tam sprejete v obravnavo in jim bo tam priznana bistveno višja odškodnina kot po slovenskem zakonu, bo Slovenija (kot je minister Virant za tak primer že napovedal) seveda hitro popravila ta zakon, da bi tako preprečila nadaljnje dosojanje odškodnin v Strasbourgu.

 4. Kdor dovoljenja za stalno prebivanje še nima, a je pravočasno (do 24. 7. 2013) vložil prošnjo, ki še sploh ni rešena (ali je bila zavrnjena in je prosilec zoper to vložil tožbo na Upravno sodišče), bo lahko zahtevo za odškodnino vložil v triletnem roku po tem, ko bo dovoljenje za stalno prebivanje dobil.

5. Kdor za dovoljenje za stalno prebivanje ni nikoli zaprosil, naj nam sporoči vse svoje podatke, da bomo skušali rešiti tudi njegov primer (čeprav sedanji zakon tega še ne omogoča).

 6. Če je bila komu od izbrisanih (torej tistih, ki so bili 23. 12. 1990 v Sloveniji stalno prijavljeni in so tudi 25. 6. 1991 v njej še vedno dejansko živeli – in se do 26. 2. 1992 niso sami odjavili) kasneje zavrnjena prošnja za stalno prebivanje ali za državljanstvo, je upravičenec do odškodnine pod pogoji iz 2. odstavka 2. člena tega zakona, to pomeni, če je bila ta njegova prošnja zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen (vendar ni upravičenec, če se je to zgodilo zaradi ugotovitve njegove nevarnosti za javni red in varnost države itd. ali zato, ker je bil obsojen na tri leta zapora ali več – podrobneje glej zakon) –izključeni od odškodnine pa so tu (kar  je popolnoma nesprejemljivo in bo to na Ustavnem sodišču gotovo razveljavljeno) tisti, ki so bili na ta način zavrnjeni po 23. 7. 2010, torej v zadnjih treh letih oziroma po uveljavitvi zadnje spremembe zakona o izbrisanih (ZUSDDD-B), ki je bil sprejet za časa ministrice Kresalove. Prav oni bi morali biti vključeni še bolj kot tisti prvi, a jih je Virantov zakon izključil.

7. Še pojasnilo za tiste, ki izpolnjujejo vse zgoraj navedene pogoje - niso pa dobili "dopolnilne odločbe" (ki so se izdajale v letih 2004 in 2009-2010) oziroma "posebne odločbe" (po ZUSDDD-B od 24. 7. 2010 naprej). Po zakonu o odškodninah (ZPŠOIRSP) na srečo dopolnilna ali posebna odločba ni pogoj za upravičenost do odškodnine!

8. In  še dodatno pojasnilo za tiste (zelo redke), ki so za izdajo te posebne odločbe zaprosili, pa jim je bilo to zavrnjeno zato, ker so po izbrisu  dobili državljanstvo po 40. členu ZDRS. V obrazložitvi takih odločb piše, da po ZUSDDD-B niso upravičeni do izdaje teh posebnih odločb zato, ker za njih že po zakonu o državljanstvu velja, da so bili od vložitve vloge pa vse do pridobitve državljanstva izenačeni z državljani in da jim je torej pravica do stalnega prebivališča zato ves čas pripadala. Da, to je res - toda v resnici pa vsa ta vmesna leta te pravice dejansko niso imeli (je niso mogli uživati, jim je bila zanikana!). V tistem času so bili torej v popolnoma enakem položaju kot drugi izbrisani, zato jim pripada tudi enaka pravica do odškodnine. Pri vložitvi zahteve za odškodnino se morajo sklicevati na 1. odstavek 2. člena zakona (ZPŠOIRSP), ki se glasi: "Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ... je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije." Če bodo pri uveljavljanju te pravice naleteli na kakšne težave, naj nam to takoj sporočijo.