GENERALNI SEKRETARIAT VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

     Zadeva: PREDLOG USTAVNEGA ZAKONA O DOPOLNITVI USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE           LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE, EVA 2005-1711-0027, REDNI POSTOPEK       predlog za obravnavo

     Predlog sklepov vlade:

Na podlagi šestega  odstavka 21. člena Zakona o Vladi RS (Uradni list RS, št. 24/05-UPBI1) je Vlada Republike Slovenije na seji dne… pod točko ….sprejela naslednji sklep:

Vlada Republike Slovenije je določila besedilo predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ga posreduje Državnemu zboru RS v sprejem po rednem postopku.

2. Osebe, odgovorne za strokovno pripravo in usklajenost gradiva:

   - mag. Bojan Trnovšek, generalni direktor Direktorata za upravne notranje zadeve, višji sekretar.

  Predstavniki vlade, ki bodo sodelovali pri delu Državnega zbora RS:

- Dragutin Mate, minister za notranje zadeve,

- mag. Zvonko Zinrajh, državni sekretar,

- mag. Bojan Trnovšek, generalni direktor Direktorata za upravne notranje                                      zadeve, višji sekretar.

3. Gradivo se sme objaviti na svetovnem spletu: DA

4. Obrazložitev predlaganega nujnega oziroma skrajšanega postopka obravnave

   predloga zakona v Državnem zboru:/

5.  Kratek povzetek gradiva:

Predlagani ustavni zakon ureja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in v Republiki Sloveniji od tedaj dalje dejansko živijo, pod pogojem, da so za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po Zakonu o tujcih že kadarkoli zaprosili, vendar prošnji ni bilo ugodeno. S predlaganim zakonom se dopolnjuje 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki določa, da so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (razen nakupa nepremičnin), do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih.

Predlog zakona ureja tudi možnost pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje za mladoletne otroke, ki od rojstva dejansko živijo v Republiki Sloveniji in katerih eden od staršev izpolnjuje pogoje in pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu.

6.  Presoja učinkov in usklajenost vladnih gradiv:

II. Izjavljam, da predlagano gradivo:

Dragutin MATE

MINISTER

PRILOGE:

- ocena finančnih posledic,

- odpravek sklepa,

- predlog ustavnega zakona.

Za izvedbo obvezne obnove 4.093 odločb, izdanih na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02-28, bo zaradi povečanega obsega dela treba zagotoviti dodatna sredstva. Glede na sredstva, ki so bila porabljena za izdajo teh odločb, ocenjujemo, da bo treba zagotoviti enako višino sredstev, okoli 130 000 €, tudi za obnovo postopkov.

Sredstva bodo porabljena v proračunskem letu 2008. Ker pa omenjena sredstva v višini 130.000 € niso zagotovljena v proračunu Ministrstva za notranje zadeve za proračunsko leto 2008, jih bo potrebno zagotoviti dodatno iz proračuna RS.

Zanimivo: zaradi vsega drugega naj ne bi bilo nobenega "povečanega obsega dela"! Pravi namen tega UZ je s tem samo še "finančno" potrjen: pravi namen je torej "revidirati" (izničiti) še tisto, kar je bilo doslej edino storjeno pri uresničitvi odločbe US – novega se ne bo naredilo nič, zato seveda tudi stroškov za to ne bo!

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Na podlagi šestega  odstavka 21. člena Zakona o Vladi RS (Uradni list RS, št. 24/05-UPBI1) je Vlada Republike Slovenije na seji dne… pod točko ….sprejela naslednji

S K L E P

Vlada Republike Slovenije je določila besedilo predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona 
za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ga posreduje 
Državnemu zboru RS v sprejem po rednem postopku.

Številka:

Datum:

                                                                                                 mag. Božo PREDALIČ

                                                                                              GENERALNI SEKRETAR

Prejmejo:

 -Ministrstvo za notranje zadeve,

 -Ministrstvo za finance,

 -Ministrstvo za zunanje zadeve,

 -Ministrstvo za javno upravo,

 -Služba vlade RS za zakonodajo.

PREDLOG USTAVNEGA ZAKONA O DOPOLNITVI USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE

I.                    UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Predmet predlaganega ustavnega zakona je ureditev pravnega položaja tistih oseb, državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ, ki jim je v Republiki Sloveniji prenehala prijava stalnega prebivališča, ker v roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odl. US in 14/99 – odl. US), bi si morali urediti dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.

Te (podčrtane) trditve jasno dokazujejo bodisi popoln pravni diletantizem pripravljalcev tega zakona bodisi njihovo zavestno negiranje odločbe US 1999 – katera od teh dveh razlag je za "pravno državo" Slovenijo oziroma njeno vlado manj sramotna, pa niti ni bistveno. Odločba US 1999 je namreč izrecno zavrnila gornjo razlago, na katero se je vlada pred US že takrat sklicevala, kot nepravilno in je izrecno povedala, da se tam navedeni členi Zakona o tujcih za te primere "ne bi smeli uporabljati", da "ne bi smeli opraviti prenosa teh oseb iz registra stalnega prebivalstva" in da "za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage" (vse citirano iz 14. točke obrazložitve odločbe št. U-I-284/94). Izbris iz RSP (ali "prenehanje prijave stalnega prebivališča", kot se to zgoraj skuša nepravilno označiti z drugimi besedami, da bi se bistvo prikrilo) je bil torej brez zakonske podlage = nezakonit. Poudarjam še enkrat: brez ZAKONSKE podlage – ker mnogi politiki javnost že vsa ta leta zavajajo, da je bil izbris v skladu s takratno zakonodajo, le da ta ni bila čisto usklajena z ustavo. To je zavestna laž in prikrivanje prave vsebine odločbe US. Ta je v takratnem Zakonu o tujcih sicer res ugotovila tudi protiustavno pravno praznino (ki bi jo moral odpraviti ZUSDDD 1999, pa tudi on tega še vedno ni naredil tako, da bi bilo v skladu z ustavo) – toda od določb Zakona o tujcih odločba US ni razveljavila nobene. Ugotovila je le, da jih je vlada uporabljala nezakonito – zato je bil izbris nezakonit.

Zakon o tujcih, ki je bil tudi eden od osamosvojitvenih zakonov Republike Slovenije in je začel veljati 25. 6. 1991, je med prehodnimi določbami v drugem odstavku 81. člena določal, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe Zakona o tujcih dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od dokončnosti odločbe. Upoštevajoč navedeno zakonsko določbo, so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, določbe Zakona o tujcih začele veljati 26. 2. 1992. Z začetkom veljavnosti določb Zakona o tujcih pa bi si morali za nadaljnje prebivanje v Republiki Sloveniji urediti dovoljenje za prebivanje v skladu z Zakonom o tujcih.  Ni res – glej zgoraj!

Državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, je z dnem, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih, prenehala prijava stalnega prebivališča (ni res – glej zgoraj!) v registru stalnega prebivalstva, saj so se v evidenci stalnega prebivalstva vodili podatki le o državljanih Republike Slovenije, ki so imeli na območju občine stalno prebivališče. Evidenco stalnega prebivalstva je urejal Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur. l. SRS, št. 6/83 in Ur. l. RS, št. 26/90 in 11/91) ter njegov podzakonski predpis.

Ker Zakon o tujcih za državljane SFRJ, ki so bili v času osamosvojitve Republike Slovenije državljani drugih republik, pa v določenem roku niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba, ni določal posebnih oz. drugačnih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kot za ostale tujce, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo in zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku šestih mesecev od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Dne 28. 9. 1999 je začel veljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99, 64/01 - v nadaljevanju ZUSDDD), ki določa pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ.  Dovoljenje za stalno prebivanje, izdano po tem zakonu, učinkuje za naprej, od vročitve dovoljenja tujcu dalje, enako kot dovoljenje za stalno prebivanje , izdano po Zakonu o tujcih.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da se določbe ZUSDDD, ki določajo rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja, razveljavijo, ker je bil rok po mnenju sodišča prekratek, in presodilo skladnost ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije. Zakonodajalcu je naložilo, da je dolžan ugotovljene neskladnosti odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS.

            Zamolčano, katere in kakšne neskladnosti – kot da je šlo le za rok 3 mesecev!!!

Od odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 je za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ponovno odprt rok za vlaganje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, katerega je treba zapreti in dokončno urediti pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za tiste državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki dovoljenja za stalno prebivanje do sedaj še niso pridobili. Urediti pa je treba tudi pogoje, pod katerimi so državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ upravičeni do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje z veljavnostjo za nazaj in od kdaj dalje to dovoljenje velja.

 Predlagatelj meni, da je treba z ustavnim zakonom določiti pravno podlago za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ...

Ta pravna podlaga je že ZUSDDD 1999, izdan na podlagi prve odločbe US – kolikor je ta zakon neustaven, pa ga je po drugi odločbi US treba uskladiti z ustavo (ne pa s kvazi-ustavnim zakonom neustavno stanje razglasiti za ustavno!) 

 in obenem dopustiti možnost, da se v primerih, ko so podani pogoji, opredeljeni v predlaganem zakonu, omogoči tudi obnova postopkov, v katerih so bila državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ že izdana dovoljenja za stalno prebivanje, zaradi ugotavljanja utemeljenosti izdaje dovoljenja. Prav tako je treba obnoviti vse postopke, v katerih so bile izdane odločbe na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, kot jih opredeljuje predlagani zakon.

Prav tako so razlogi za sprejem predlaganega ustavnega zakona podani tudi v odločitvi Ustavnega sodišča, da je treba urediti pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi tistim, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države in da je treba določiti merila za ugotavljanje nedoločenega pravnega pojma dejanskega življenja. 

Predlagani ustavni zakon glede na navedeno ureja, v katerih primerih prisilna odstranitev ne vpliva na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oz. ne prekine pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

S predlaganim ustavnim zakonom je tudi natančno določeno, kaj pomeni dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji in katere odsotnosti iz Republike Slovenije pogoja dejanskega neprekinjenega življenja ne prekinejo.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve

Predlagatelj meni, da je pri ureditvi problematike bivanja državljanov drugih republik nekdanje skupne države, treba izhajati iz 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta je določal, da so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani Republike Slovenije (razen nakupa nepremičnin) do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oz. do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih.

Po predlogu zakona je osnovni pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990, dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Ta datum je kot ločnico določil že Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Poleg prijavljenega stalnega prebivališča pa mora upravičenec po predlogu zakonu v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje tudi dejansko neprekinjeno živeti.

Da, vse gornje je v skladu s 13. členom UZITUL določala že osamosvojitvena zakonodaja iz junija 1991! Treba jo je samo spoštovati in pravilno razlagati (vlada pa jo je pri izbrisu razlagala napačno, kot da ji daje podlago za izbris – odločba US 1999 pa je jasno povedala, da za  izbris ni bilo nobene zakonite podlage!) – ne pa sedaj (15 let po  nezakonitem izbrisu) za nazaj spreminjati 13. člen UZITUL!!!  Vsa takratna zakonodaja (navadna in ustavna) je bila, kakršna je takrat bila – in pravna država jo mora spoštovati, ne pa po 15 letih za nazaj spreminjati (kot so v Orwellovem "1984" ponovno tiskali stare časopise in v njih spreminjali poročila o takratnih dogodkih v skladu s kasnejšimi interesi oblasti).

Ta poskus kasnejšega spreminjanja ustavne ureditve ob osamosvojitvi (15 let kasneje!) je nekaj tako sramotnega in tudi ustavnopravno diletantskega, da je to že samo po sebi komaj verjetno – za državo, ki bo sedaj predsedovala EU, pa še toliko bolj. Neverjeten ustavnopravni diletantizem tega predloga je jasno razviden samo že iz tega uvodnega teksta predloga do tukaj: ne le, da zavestno potvarja vsebino odločbe US (glej zgoraj) – tudi če odločb US o tem doslej sploh ne bi bilo, je skrajno diletantsko najprej v naslovu tega "UZ" zatrjevati, da je to "UZ o dopolnitvi UZITUL" (njegovega 13. člena), nato pod I.1 ("razlogi za sprejem zakona") napisati, da je treba "z ustavnim zakonom določiti pravno podlago za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje" (čeprav ta že obstaja), nato pa pod I.2 v prvih dveh odstavkih (do tukaj) ne povedati ničesar, v čem naj bi bila ustavnopravna narava od tu dalje prikazanih oziroma predlaganih pravil za današnje dodeljevanje teh dovoljenj in v čem (ter zakaj) naj bi bila ta pravila ustavnopravno potrebna za dopolnjevanje 13. člena UZITUL – saj je (z vidika tega zakona povsem nelogično) napisano zgolj to, da je treba pri sedanjem urejanju tega vprašanja "izhajati iz 13. člena Ustavnega zakona", kar bi bilo seveda pravilno, samo potem nikakršno dopolnjevanje 13. člena UZ ni potrebno – tudi če bi bilo orwellovsko spreminjanje zgodovine (in tu celo ustavne podlage za izvedbo osamosvojitve!) za nazaj dopustno.

Ta nova pravila tega "orwellovskega UZ" pa tudi po vsebini niso nikakršno dopolnjevanje 13. člena UZITUL, ampak njegovo spreminjanje – so namreč z njim v očitnem nasprotju. Zakaj? Stari 13. člen je določal samo prehodni status državljanov SFRJ brez državljanstva RS do 26. 2. 1992 (izenačenost s pravicami in dolžnostmi državljanov RS), dokler za njih ne začne veljati tudi glede statusa splošna zakonodaja in samo urejanje tega prehodnega statusa je bilo takrat ustavna materija (materija za izvedbeni UZ). Ko se je to prehodno obdobje končalo (za večino od njih prav po določbah tega 13. člena dne 26. 2. 1992), je začel za njih veljati Zakon o tujcih, torej "navadna" zakonodaja, ne ustavna. Ta zakon pa je bil na njih takrat uporabljen nezakonito (napačno), nekaj je v njem tudi še manjkalo (in še danes manjka v sedaj veljavnem ZUSDDD) – vse te napake pa je po jasnih odločbah US treba odpraviti: a) z dopolnilnimi upravnimi odločbami in b) z uskladitvijo navadnega ZAKONA (ZUSDDD) z ustavo, ne pa z "orwellovskim" spreminjanjem USTAVE (UZ) za nazaj!

Predlagani UZ pomeni spreminjanje 13. člena UZITUL, ker je ta doslej urejal le prehodni status teh ljudi do 26. 2. 1992, kar je bilo takrat ustavna materija – danes pa naj bi določal celo vrsto dodatnih pogojev za to, da bi se nezakonito izbrisanim vrnilo to, kar jim je bilo takrat nezakonito odvzeto. Ustavno sodišče je že ugotovilo, kaj jim je bilo nezakonito odvzeto, in odločilo, kako jim je treba to vrniti (po pravilni interpretaciji takrat veljavne zakonodaje, interpretirane tudi ob upoštevanju 13. člena UZITUL!) – sedaj pa naj bi naknadno spremenili ta 13. člen UZITUL, da bi s tem za nazaj "pokrili" nezakonitosti, ki jih je US že ugotovilo in ukazalo odpraviti! Večjo farso si je težko zamisliti.   

Predlagatelj izhaja pri rešitvah iz stališča, da sta prijava stalnega prebivališča in dovoljenje za stalno prebivanje, ki tujcu dovoljuje prebivanje v državi, dva bistveno različna instituta, ki se ne moreta dopolnjevati ali nadomeščati drug drugega. 

Zamegljevanje povsem jasnih stvari: dovoljenje je podlaga za prijavo – s tem da državljani SFRJ v času SFRJ posebnega dovoljenja niso potrebovali, ker so bili državljani te države, in je zadoščala prijava. Ko so 26. 2. 1992 postali tujci, pa v Zakonu o tujcih sploh ni bilo zakonite podlage za njihovo diskriminacijo nasproti drugim takratnim tujcem, ki so svoj dotedanji status stalnih prebivalcev Slovenije obdržali avtomatično (brez kakršnegakoli novega "urejanja statusa") – ta diskriminacija je bila z izbrisom izvedena nezakonito in (tudi zato!) jo je US ukazalo odpraviti. O tej diskriminaciji ("kršitvi načela enakosti") izrecno govorijo točke 16.-18. odločbe US 1999.

Predlagatelj meni, da je treba status teh oseb urediti z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki tujcu dovoljuje prebivanje v državi in ki pod določenimi pogoji velja tudi za nazaj. Upravičenost do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje pa je pogojena z aktivnim delovanjem, vloženim zahtevkom za izdajo dovoljenja. Do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu ni upravičena oseba, ki do uveljavitve predlaganega zakona v Republiki Sloveniji nikoli ni zaprosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Predlog zakona ureja pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi za otroke. Mladoletni otrok, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji in katerega eden od staršev pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje.

Pri opredeljevanju pogoja dejanskega neprekinjenega življenja se je predlagatelj odločil za relativno splošno definicijo pojma, s taksativno določenimi odsotnostmi, ki pogoja dejanskega neprekinjenega življenja ne prekinejo. Opredelitev dejanskega neprekinjenega življenja tako izhaja iz osnovne definicije, po kateri je »Republika Slovenija središče življenjskih interesov«, kjer se uresničujejo bistvene osebne, ekonomske in družbene potrebe. Takšna definicija omogoča, da pristojni organ pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja preverja, ali je tujec Republiko Slovenijo izbral kot tisto državo, na katero veže bistvene elemente svoje eksistence, kot so delo, družina itd. Vseh elementov ni mogoče konkretneje opredeliti, zato pa je mogoče določiti tiste okoliščine, ki na prekinitev dejanskega življenja nimajo vpliva. Predlog zakona opredeljuje, da je pogoj izpolnjen tudi, če je bila takšna oseba poslana v tujino na delo, študij ali zdravljenje ali je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Pri takšni odsotnosti se ohranja vez z matično državo, saj je pogoj, da jo je na delo, študij ali zdravljenje poslala pravna oseba iz Republike Slovenije.

Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja je izpolnjen tudi, če je bila oseba bodisi prisilno odstranjena iz države ali ji je bil zavrnjen vstop v državo iz razlogov, ki so bili zaradi njenega posebnega statusa – državljana druge republike nekdanje SFRJ – uporabljeni na neprimeren način.

V primeru, ko je bila oseba, ki bi sicer izpolnjevala pogoje za pridobitev dovoljenja na podlagi predlaganega ustavnega zakona, obsojena zaradi storitve težjega kaznivega dejanja ali dejanja, naperjenega zoper Republiko Slovenijo oz. obsojena za kaznivo dejanje zoper človečnost ali vojna hudodelstva, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se ji dovoljenje ne izda.

Enako velja za osebe, ki so bile v času vojne za Slovenijo pripadniki oziroma zaposlene v JLA in se v roku niso odzvale pozivu predsedstva Republike Slovenije za prestop v Teritorialno obrambo RS. Tudi v tem primeru je podan izključitveni razlog, zaradi katerega ne morejo pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje.

Predlog zakona določa upravičence, ki lahko predlagajo obnovo postopkov, v katerih je bilo državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ izdano dovoljenje za stalno prebivanje, pred uveljavitvijo predlaganega zakona. Obnovo postopkov lahko predlagajo državni tožilec, državni pravobranilec, Ministrstvo za notranje zadeve RS ali upravna enota.

Predlog zakona določa, da Ministrstvo za notranje zadeve RS obnovi vse postopke, v katerih so bile izdane odločbe na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča  Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 in preveri izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu.

Po predlogu zakona je pristojni organ za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje upravna enota, na področju katere upravičenec  prebiva. Predlagatelj se je za takšno rešitev odločil zaradi dejstva, da lahko upravne enote najlažje in najbolj ekonomično izvedejo postopek ugotavljanja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

3. Ocena finančnih posledic  predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

Za izvedbo obvezne obnove 4.093 odločb, izdanih na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02-28, bo zaradi povečanega obsega dela treba zagotoviti dodatna sredstva. Upoštevajoč sredstva, ki so bila porabljena za izdajo teh odločb, ocenjujemo, da bo treba zagotoviti enako višino sredstev 130 000 € tudi za obnovo postopkov.

 Predlog zakona nima posledic za druga javnofinančna sredstva.

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU

4.1 Ureditev v članicah EU

V Evropski uniji ni analognih ureditev.

Primerjalnega pregleda glede na specifično problematiko področja, ki se s predlaganim zakonom ureja, ni mogoče oblikovati.

4.2. Prilagojenost pravnemu redu EU

Ne gre za področje, ki bi ga urejal pravni red EU.

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Z dnem uveljavitve predlaganega ustavnega zakona preneha veljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, razen za že začete in še ne dokončane postopke, za katere se še uporablja.

II. BESEDILO ČLENOV

V Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/94) se za 13. členom dodajo novi 13. a do 13. i člen, ki se glasijo:

“13. a člen

Oseba iz 13. člena tega ustavnega zakona, ki dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi in pod pogoji iz tega ustavnega zakona.

Dovoljenje za stalno prebivanje lahko pridobi tudi mladoletni otrok osebe iz prejšnjega odstavka, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji.

13. b člen

Oseba iz 13. člena tega ustavnega zakona, ki dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in je vložila prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z Zakonom o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali Zakonom o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo), lahko na podlagi tega ustavnega zakona pridobi dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo od dne, ko ji je bila izdana odločba ali sklep oziroma od dne, ko bi organ o prošnji, o kateri še ni odločil, moral odločiti:

Ob izbrisu veljavni Zakon o tujcih tega od državljanov SFRJ ni zahteval (jasna ugotovitev US!) – vnašanje takih pogojev za nazaj (vseeno, ali v navaden ali v "ustavni" zakon) je v pravni državi popolnoma nedopustno.

- če je bila prošnja zavrnjena ali zavržena ali organ ni izdal dovoljenja, pa bi ga po  zakonu moral, ali

- če je bila prošnja zavrnjena zaradi neizpolnitve pogojev, ki jih prosilec ni mogel izpolniti zaradi objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pridobitev ali prenos ustrezne listine z območja nekdanje SFRJ.

Dovoljenje za stalno prebivanje lahko pridobi tudi mladoletni otrok osebe iz prejšnjega  odstavka, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji, pri čemer dovoljenje velja od tistega dne kot dovoljenje, izdano staršu, če je bil otrok rojen kasneje, pa od rojstva otroka dalje.

Oseba, ki je pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), lahko pod pogoji iz prvega odstavka tega člena pridobi dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo od dne izdane odločbe ali sklepa oziroma od dne, ko bi organ o prošnji po Zakonu o tujcih, o kateri še ni odločil, moral odločiti, do dne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, izdanega na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

Ta zmedena in vsebinsko povsem nerazumljiva določba (v zadnjem odstavku) pa je zgolj še dodaten dokaz diletantizma pripravljalcev tega zakona (tu celo pri "navadni" nomotehniki – ne glede na siceršnje ustavnopravne implikacije tega "UZ" kot celote).

13. c člen

Dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov, opredeljenih v tem zakonu, na prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji nima vpliva.

            Gornja določba bi bila v skladu z odločbo US, če bi v nadaljevanju:

- bodisi odločbi US 2003 sledila dobesedno in uredila vse predvidljive možne situacije (glej točke 26.-31. te odločbe US)

- bodisi namesto takega kazuističnega urejanja, ki se mu moderno pravo izogiba, uredila to z načelno določbo, da je upravičena odsotnost tista, h kateri je prizadetega prisilil položaj, v katerem se je znašel po nezakonitem izbrisu (podrobnejši kriteriji pa bi se potem izoblikovali v upravni in sodni praksi).

Predlagana ureditev v tem členu pa je z zahtevami iz 26.-31. točke odločbe US 2003 v tako očitnem nasprotju, da podrobnejše utemeljevanje ni potrebno.

Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot šest mesecev, ne glede na razlog odsotnosti.

Če je odsotnost trajala več kot šest mesecev, je pogoj dejanskega neprekinjenega življenja izpolnjen tudi:

- če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji;

- če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države;

- če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države ali zaradi razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 in 44/97), iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02 in 93/05) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13.4.2006).

Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, če se je oseba izselila v tujino, pri čemer način izselitve kaže na namen trajne zapustitve Republike Slovenije.

13. d člen

Izdaja dovoljenja za stalno prebivanje se zavrne osebi, ki je bila:

- pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let;

- pravnomočno obsojena na več zapornih kazni, katerih skupna dolžina presega pet let;

- po 25. 6. 1991 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz petnajstega ali šestnajstega poglavja Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 39/90), uperjeno zoper Republiko Slovenijo, ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno;

- po 25. 6. 1991 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz triintridesetega, štiriintridesetega ali petintridesetega poglavja Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo), ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno;

- pravnomočno obsojena s strani tujega ali mednarodnega sodišča za kaznivo dejanje genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva;

- v času vojne za Slovenijo pripadnik oziroma zaposlena v JLA in se v roku ni odzvala pozivu predsedstva Republike Slovenije za prestop v Teritorialno obrambo Republike Slovenije.

Prestop v TO je bil ponujena možnost (z določenimi ugodnostmi), ne pa pravna dolžnost – niti takratnih državljanov RS in še manj nedržavljanov RS. To je bilo že izrecno ugotovljeno z neko sodbo Vrhovnega sodišča. Ta določba pomeni skrajno nedopustno diskriminacijo človeka pri njegovem statusu in iz njega izvirajočih socialnih pravicah po kriteriju, kje je bil zaposlen (v JLA). Za pravno državo je to nepojmljivo.  

Če je uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje, se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.

Če je bil nekdo na 3 leta ali več obsojen npr. leta 2000, potem je zanj šele tega leta nastopil pogoj za odvzem dovoljenja po Zakonu o tujcih – za obdobje od izbrisa do takrat mu je torej status treba vrniti oziroma z odločbo priznati. Drugačna ureditev je v očitnem nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.

13. e člen

Vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu se lahko vloži v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona.

Za odločanje o vlogi je pristojna upravna enota, na območju katere oseba prebiva.

 Če postopka ni mogoče končati brez sodelovanja stranke, se njen molk šteje za umik vloge, če kljub v opozorilu upravne enote postavljenem roku ne opravi dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka.

13. f člen

Osebi, kateri je bilo po tem zakonu izdano dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo za nazaj, upravna enota, ne glede na predpise, ki urejajo prijavo prebivališča, za obdobje pred vročitvijo dovoljenja po uradni dolžnosti vpiše prijavo stalnega prebivališča v register stalnega prebivalstva na naslove, za katere je bilo v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ugotovljeno, da je na njih dejansko prebivala. Prijavo stalnega prebivališča od vročitve dovoljenja za stalno prebivanje dalje pa je oseba dolžna prijaviti sama, kot to določa zakon, ki ureja prijavo prebivališča.  

Če za določeno obdobje upravna enota iz izvedenih dokazov v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje naslova prebivanja ne more ugotoviti, izvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za to obdobje. Za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo prijavo prebivališča.

13. g člen

Glede vodenja evidenc, varstva, uporabe, posredovanja in hrambe osebnih podatkov se smiselno uporabljajo določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo).

13. h člen

Državni tožilec, državni pravobranilec, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in upravna enota lahko predlaga obnovo postopka, v katerem je bilo do uveljavitve tega zakona državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ dovoljenje za stalno prebivanje izdano po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97), po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo) ali po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01).

Poleg obnovitvenih razlogov iz zakona, ki ureja splošni upravni postopek, je razlog za obnovo postopka iz prejšnjega odstavka tudi, če organ iz prejšnjega odstavka v svojih postopkih ali kako drugače izve, da oseba, ki je pridobila dovoljenje, za katerega se predlaga obnova postopka, ne izpolnjuje pogojev iz zakona, na podlagi katerega je bilo dovoljenje izdano.

Ne glede na določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se lahko predlog za obnovo postopka iz prvega odstavka tega člena vloži v šestih mesecih od dneva, ko je predlagatelj izvedel za obnovitveni razlog. Absolutni rok za vložitev predloga je eno leto po uveljavitvi tega zakona, oziroma v roku, določenem v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če je ta daljši.

Za odločbe, izdane na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča  Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03), ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov izvede obnovo postopka v skladu z določili tega ustavnega zakona.

Ves člen pomeni spet kršitev načela enakosti pred zakonom – zaostrovanja nasproti ZUP-u brez stvarnega in razumnega razloga (in v več točkah tudi v sistemskem neskladju s sistemom izrednih pravnih sredstev po ZUP-u). Zadnji odstavek je pa novo direktno nasprotovanje odločbi US 2003: ta je zahtevala takrat cca 12.000 (danes je to že cca 14.000) dopolnilnih odločb MNZ o priznavanju statusa za nazaj, seveda po takrat veljavnih in v odločbi US pojasnjenih kriterijih) – zadnji odstavek tega člena pa bi priznavanje statusa za nazaj omogočil le pod novimi, sedaj naknadno predpisanimi pogoji. Z dodatnim absurdom, da bi se pod pogoji ZUSDDD pridobljeni status (ob možnih obnovah oziroma revizijah) za naprej sicer priznaval tudi po tem UZ, za nazaj pa le pod novimi, sedaj naknadno predpisanimi pogoji!   

13. i člen

Kdor je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ki mu je 26. 2. 1992 oziroma ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih  (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97), prenehalo, nima pravice do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki je takšno službo ali dejavnost opravljala.

Ne glede na določbe v materialnih predpisih oseba iz prejšnjega odstavka ne more pridobiti pravic, materialnih in drugih ugodnosti, do katerih so upravičene osebe s stalnim prebivališčem oziroma z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, za obdobje od 26. 2. 1992 do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.«

Ta člen je pa vrhunec pravnega cinizma nasproti ustavnim pravicam prizadetih - direktno norčevanje iz ustave. Predlagatelji so šli tako daleč, da so v prvem odstavku dobesedno prepisali določbo 26. člena Ustave, le da ta za tovrstno škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem izvajalcev državne oblasti, izrecno daje pravico do povračila take škode vsakomur – ta "ustavni zakon" pa naj bi to pravico, ki po ustavi pripada vsakomur brez izjeme, izbrisanim odvzel !!!

Toda drugi odstavek gre nato v tem cinizmu še dlje: ne le, da izbrisanim povzročena škoda ne  bo povrnjena (kot mora biti povrnjena vsakemu drugemu), ker jim je bil 5, 10 ali 15 let nezakonito preprečen dostop do socialnih pravic stalnih prebivalcev Slovenije – ne, tudi za nazaj naj jih sedaj ne bi mogli pridobiti, niti v nominalnih zneskih (npr. pokojnine, invalidnine in podobno), ne le odškodnin zaradi priznanja teh pravic z mnogoletno zamudo! Nič ne de, če je Ustavno sodišče npr. glede nekaterih vojaških pokojnin že odločilo nasprotno – vlada odločbe US, ki ji niso všeč, tako in tako ignorira.

II

Z dnem uveljavitve tega ustavnega zakona preneha veljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), uporablja pa se še naprej za že začete, pa do uveljavitve tega ustavnega zakona še nedokončane postopke.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se postopki, ki so se začeli po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), nadaljujejo po tem ustavnem zakonu, če je to za stranko ugodnejše.

Za nadaljevanje postopkov iz prve in druge točke II. razdelka tega zakona so pristojne upravne enote.

Ta ustavni zakon začne veljati z razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.

III. OBRAZLOŽITEV POSAMEZNIH DOLOČB

I. RAZDELEK

Obrazložitev k 13. a in 13. b členu:

Člena 13. a in 13. b opredeljujeta upravičence do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki še nimajo dovoljenja za stalno prebivanje, lahko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje, pod pogojem, da so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da od tedaj dalje v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živijo ter pod pogojem, da so v Republiki Sloveniji kadarkoli že zaprosili za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar jim dovoljenje ni bilo izdano. Dovoljenje za stalno prebivanje se jim izda z veljavnostjo za nazaj, od dne, ko jim je bila izdana odločba ali sklep oziroma od dne, ko bi organ o prošnji, o kateri še ni odločil, moral odločiti.  

Datum 23. 12. 1990 že Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 13. členu opredeljuje kot časovno ločnico, od katere je prijava stalnega prebivališča osnova za to, da so bili kot državljani drugih republik nekdanje SFRJ izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih. Določba 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je izhodišče za nadaljnjo obravnavo te kategorije oseb.

Pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu pa je tudi, da je oseba v Republiki Sloveniji kadarkoli že vložila prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, vendar ji dovoljenje ni bilo izdano. Dovoljenje za stalno prebivanje se ji izda z veljavnostjo od dne, ko ji je bila izdana odločba ali sklep oziroma od dne, ko bi organ o prošnji, o kateri še ni odločil, moral odločiti. Upravičenec do dovoljenja po predlaganem zakonu je torej moral že pred tem izkazati interes po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje oz. ureditvi svojega statusa v Republiki Sloveniji. S tem je tudi izkazal, da je imel Republiko Slovenijo za središče svojih življenjskih interesov.

Po predlaganem ustavnem zakonu je  upravičen do dovoljenja za stalno prebivanje, če mu je bila prošnja zavrnjena ali zavržena ali organ ni izdal dovoljenja, pa bi ga po zakonu moral ali če je bila prošnja zavrnjena zaradi neizpolnitve pogojev, ki jih prosilec ni mogel izpolniti zaradi objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pridobitev ali prenos ustrezne listine z območja nekdanje SFRJ.

Navedena rešitev izhaja na eni strani  iz razlogov na strani delovanja državne uprave Republike Slovenije  in na drugi iz objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pridobitev dovoljenja. Zlasti pri slednjih je treba upoštevati okoliščine v obdobju oboroženih spopadov na območju drugih republik nekdanje SFRJ, zaradi česar je bilo osebam onemogočeno pridobiti ustrezna dokazila in zaradi tega niso mogle pridobiti dovoljenja za prebivanje.

Predlog zakona tistim državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za nazaj. Pod pogojem, da so kadarkoli pred pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji že vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, vendar jim dovoljenje ni bilo izdano. V tem primeru se jim dovoljenje za stalno prebivanje izda tudi za obdobje od izdaje odločbe ali sklepa oziroma od dne, ko bi organ o prošnji po Zakonu o tujcih, moral odločiti .

Predlog zakona ureja pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi za otroke. Mladoletni otrok, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji in katerega eden od staršev pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje. Otrokovo dovoljenje velja od istega dne dalje, kot velja dovoljenje starša, če je bil otrok rojen kasneje, pa od rojstva dalje.

Obrazložitev k 13. c členu:

Navedena določba opredeljuje pomen in pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Dejansko življenje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 13. c člena, pomeni, da »ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov«. To dejstvo se presoja po poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezeh, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Definicija omogoča, da se ugotovijo elementi, ki upravičencu predstavljajo interes do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Stalno prebivanje namreč pomeni, da oseba na ozemlju določene države in v okvirih njenega pravnega reda sledi svojim  življenjskim interesom in da tam tudi uresničuje svoje potrebe. Pri tem se ne odreka državljanstvu druge države, izraža pa namen stalno – trajno živeti v določeni državi. Ta namen izraža na različne načine, zlasti s fizično prisotnostjo na ozemlju določene države, ustvarjanjem družine in tkanjem družbenih vezi v posameznem okolju, trajnimi ali dalj časa trajajočimi oblikami zaposlitve in podobno. Podanih mora biti več elementov, ki jasno kažejo, da je Republika Slovenija država preteklega in bodočega življenja upravičenca.

Predlog zakona v drugem odstavku 13. c člena določa, da je pogoj dejanskega neprekinjenega življenja izpolnjen tudi takrat, ko je oseba zapustila Republiko Slovenijo in bivala drugje, ne glede na razlog odsotnosti, če odsotnost ni bila daljša od šestih mesecev.

Določeni pa so tudi primeri oziroma razlogi odsotnosti, zaradi katerih tudi odsotnost, daljša od šestih mesecev, ne prekine dejanskega neprekinjenega življenja. Dejanskega neprekinjenega življenja ne prekine odsotnost zaradi dela, študija ali zdravljenja v tujini, na katerega je upravičenec poslan s strani pravne osebe iz Republike Slovenije ali zaradi dela na ladji, katere matično pristanišče je v Republiki Sloveniji. Ravno tako dejansko življenje ni prekinjeno zaradi prisilne odstranitve iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih iz leta 1991 ali 50. člena sedaj veljavnega Zakona o tujcih, ki je bila posledica neurejenega statusa tujca v Republiki Sloveniji. Izjema so prisilne odstranitve iz države zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države, kot sankcije za storjeno kaznivo dejanje ali prekršek.

Podobno velja za zavrnitev vstopa. Če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali zaradi varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države, ni izpolnjen pogoj dejanskega neprekinjenega življenja, če je bila odsotnost daljša od šestih mesecev. Določba, da je neizpolnjevanje podano tudi takrat, ko je bil tujcu zavrnjen vstop na podlagi prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih  ali iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih pa določa, da se tujcu ne prizna izpolnjevanje pogojev, če bi njegova prisotnost pomenila nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali če gre za sum, da bo njegovo bivanje v Republiki Sloveniji povezano z izvajanjem terorističnih, drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posedovanjem ali posredovanjem mamil ali drugih kaznivih dejanj, če še ni potekel čas prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo ali če bi tujec vstopil v Republiko Slovenijo v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.

Četrti odstavek 13 c. člena ureja, da pogoj dejanskega neprekinjenega življenja ni izpolnjen, če pristojni organ ugotovi, da se je tujec izselil iz Republike Slovenije z namenom trajne zapustitve Republike Slovenije. 
Gre za izjemo od dovoljenega šestmesečnega odhoda iz Republike Slovenije, če je oseba s tem jasno pokazala, da Republika Slovenija ni več središče njenih življenjskih interesov, v katerem uresničuje svoje potrebe.

Obrazložitev k 13. d členu:

Člen 13. d določa razloge, zaradi katerih se izdaja dovoljenja za stalno prebivanje zavrne osebi, ki bi sicer izpolnjevala pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Dejanja, ki so razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja so težje oblike kaznivih dejanj, zlasti tiste, ki so naperjene zoper Republiko Slovenijo. Podlaga za zavrnitev so pravnomočne sodbe sodišč Republike Slovenije. V primeru kaznivih dejanj genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva pa je podlaga za zavrnitev lahko tudi sodba tujega ali mednarodnega sodišča. Izdaja dovoljenja za stalno prebivanje se zavrne tudi osebi, ki je bila v času vojne za Slovenijo pripadnik JLA in se v roku ni odzvala pozivu predsedstva Republike Slovenije za prestop v Teritorialno obrambo RS.

V primeru, da je uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Šele po končanem kazenskem postopku pristojni organ nadaljuje s postopkom izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu, saj je obsojenost za kaznivo dejanje razlog za zavrnitev.

Obrazložitev k 13. e členu:

Člen 13. e določa, da se vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje lahko vloži v roku treh mesecev od uveljavitve predlaganega zakona. Trije meseci so dovolj dolga doba, da se lahko upravičenci seznanijo z vsebino zakona in začnejo postopek pred pristojnim organom.

Pristojni organ za odločanje o vlogah, vloženih po predlaganem zakonu, je upravna enota, na območju katere upravičenec prebiva. Izbira upravnih enot kot pristojnega organa omogoča ustreznejšo razporeditev povečanega obsega dela, poleg tega lahko upravne enote najlažje in najbolj ekonomično izvedejo postopek ugotavljanja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

V tretjem odstavku 13. e člena je določena presumpcija umika vloge, če postopka ni mogoče končati brez sodelovanja stranke. Takšno rešitev pozna že veljavni Zakon o tujcih, kakor tudi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Presumpcija omogoča pristojnim organom ustavitev postopka, če stranka ne sodeluje v postopku in ne predloži ustreznih dokazov glede njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev k 13. f členu:

Člen 13. f določa, da pristojna upravna enota tistemu, ki pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu z veljavnostjo za nazaj, po uradni dolžnosti vpiše prijavo stalnega prebivališča v register stalnega prebivalstva na naslove, za katere se v postopku ugotovi, da je na njih dejansko prebival. S to določbo se vzpostavlja pravna podlaga za vpis v register stalnega prebivalstva. Od vročitve dovoljenja za stalno prebivanje dalje pa je stalno prebivališče dolžan prijaviti sam, kot to ureja Zakon o prijavi prebivališča.

Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se izvede ob smiselni uporabi določb Zakona o prijavi prebivališča.

Obrazložitev k 13. g členu:

Predlog zakona določa pravno podlago za vodenje evidenc in varstvo, uporabo, posredovanje in hrambo osebnih podatkov. Ker gre za postopek, ki je analogen postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, se tudi v tem primeru smiselno uporabljajo določbe Zakona o tujcih.

Obrazložitev k 13. h členu:

Člen 13. h določa aktivno legitimacijo državnega tožilca, državnega pravobranilca, Ministrstva za notranje zadeve RS in upravne enote za predlaganje obnove postopka, v katerem je bilo državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ izdano dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih ali Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

Predlog zakona dodaja obnovitvenim razlogom iz Zakona o splošnem upravnem postopku (260. člen ZUP) še razlog neizpolnjevanja pogojev po zakonu, na podlagi katerega je bilo dovoljenje že izdano. Razlog za takšno ureditev je potreba in zahteva po obnovi nekaterih postopkov, s katerimi so bila izdana dovoljenja za stalno prebivanje v obdobju pred sprejetjem predlaganega ustavnega zakona.

Predlog zakona predvideva tudi poseben rok, in sicer šest mesecev od dneva, ko je predlagatelj izvedel za obnovitveni razlog (relativni rok) oziroma eno leto po uveljavitvi predlaganega ustavnega zakona (absolutni rok). Izjema je podana takrat, ko Zakon o splošnem upravnem postopku predvideva daljši rok. V tem primeru velja rok iz zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

Za odločbe, izdane  na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča  Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03), se izvede obnova postopka. Obvezna obnova postopka v teh primerih je namenjena odpravi stanja, ki je  po predlagateljevem mnenju bilo vzpostavljeno brez ustrezne pravne podlage, v kateri bi bili določeni ustrezni pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, med drugimi tudi dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato je treba v teh primerih preučiti, ali so osebe, ki jim je bila izdana taka odločba, dejansko upravičenke do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi predlaganega ustavnega zakona ali ne.

Obrazložitev k 13. i členu:

Predlog zakona izključuje pravico do povračila škode, ki je državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ nastala s protipravnim ravnanjem uradne osebe ali organa, pri opravljanju službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa.

Državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ prav tako ne more pridobiti pravic, materialnih in drugih ugodnosti, do katerih so upravičene osebe s stalnim prebivališčem ali dovoljenjem za stalno prebivanje, in sicer za nazaj, to je za obdobje od 26. 2. 1992 do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. 

II. RAZDELEK

Predlog zakona v prvi točki II. razdelka določa, da Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji z dnem uveljavitve predlaganega ustavnega zakona preneha veljati, razen za že začete in še nedokončane postopke. Razlog za to določbo je, da se dokončno uredi položaj upravičencev do dovoljenja za stalno prebivanje iz kategorije državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ. Glede na to, da je od osamosvojitve Slovenije preteklo že 14 let in da so imeli v tem obdobju več možnosti, da so lahko pod olajšanimi pogoji pridobili tako državljanstvo, kot tudi dovoljenje za stalno prebivanje, izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pa ureja tudi predlagani zakon, je utemeljena ugotovitev, da je Republika Slovenija v celoti izpolnila svoje obveznosti do državljanov drugih republik nekdanje skupne države in da se vse prihodnje primere rešuje v skladu z Zakonom o tujcih.

Predlog zakona predvideva, da se za postopke, ki so se že začeli (in še niso končani) na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, uporabljajo določbe tega zakona do konca postopka. Če pa so določbe predlaganega zakona ugodnejše za stranko, se  uporabljajo določbe predlaganega ustavnega zakona. 

Za nadaljevanje in dokončanje  postopkov, v katerih je bila prošnja vložena po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, so pristojne upravne enote, saj lahko lažje in ekonomičneje izpeljejo postopek ugotavljanja dejanskega življenja v državi.