DRUŠTVO IZBRISANIH PREBIVALCEV SLOVENIJE

I z v r š n i    o d b o r je priredilo

TISKOVNO KONFERENCA OB 15-LETNICI IZBRISA

v torek, 27. februarja v dvorani gostilne "Pri Jovotu", Poljanska 99 (Kodeljevo), Ljubljana

Na tiskovni konferenci smo javno predstavili tudi "vzorčno tožbo za odškodnino", ki naj bi jo v teh in naslednjih dneh skušalo vložiti čimveč od tistih 4.093 izbrisanih, ki so pred tremi leti (od februarja do julija 2004) vendarle prejeli od MNZ t. i. dopolnilne odločbe, da se jim prizna stalno prebivanje v Sloveniji vse od izbrisa naprej (torej tudi za nazaj). Po odločbi Ustavnega sodišča bi jih moralo prejeti sicer nad 12.000 izbrisanih, toda minister Bohinc je odločbo US izigral tudi v tej točki. Ta tožba je poskus (brez mnogo upanja na uspeh), da bi vsaj nekateri od teh 4.093 ljudi, ki bodo zmogli ta napor (denarja za organiziranje pravne pomoči za te izjemno zahtevne tožbe namreč ni), vendarle poskusili prehoditi še to mučno in najbrž desetletno pot skozi štiri slovenske sodne instance, da bi bila s tem potem izpolnjena tudi procesna predpostavka za pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Pravnih ovir na tej mučni in dolgi poti pa je toliko, da je upanje na uspeh videti le kot drobna lučka na koncu predora pod Mont Blancom – ki je ob vstopu v tunel seveda niti videti ne moreš.

Če bi ta država imela kaj časti in poštenja, bi seveda morala vprašanje ustreznih odškodnin

za svoje nezakonito ravnanje (torej za sam nezakoniti izbris, ne samo za morebitne manj pomembne kasnejše napake, kakor se vlada sedaj povsem neresno in neodgovorno izmika) urediti s posebnim zakonom. Že v našem edinem doslej možnem nastopu v Državnem zboru 12. 1. 2004 smo na to opozorili takole: "Da, poseben zakon o odškodninah za posledice izbrisa bo nujno potreben – toda (tudi) zato, da bo država, ki je to škodo 12 let nezakonito povzročala, sedaj omogočila tudi njeno zakonito poravnavo. Ponavljamo: v  okvirih, ki jih država ekonomsko, finančno in socialno zmore – v skladu s prej že navedenim ustavnim načelom sorazmernosti. Pošteno do vseh – in brez razpihovanja sovraštva med socialno in protipravno prizadetimi skupinami različnih vrst, da bi vladajoči nad vsemi njimi lažje vladali (po zloglasnem rimskem načelu: Divide et impera!). Če tega ta država ne bo pripravljena storiti, bo to predmet še dodatnega, posebnega postopka pred ustavnim sodiščem, in, če bo treba, seveda tudi pred ESČP v Strasbourgu."

V imenu IO DIPS: Matevž Krivic

OKROŽNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Tavčarjeva 9, Ljubljana

ali (za tožbe za do 2 milijona SIT oz. 8.345 € odškodnine)

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

....................................., Ljubljana

Tožeča stranka: .....................................................................

Tožena stranka: REPUBLIKA SLOVENIJA, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo ............

T  O  Ž  B  A

na plačilo  ................................ € s pp

in

P R O Š N J A   Z A   O P R O S T I T E V

P L A Č I L A   T A K S

       2-krat

       listine v dveh izvodih

  pooblastilo

I.

Tožnik (tožniki) spada(jo) med tiste, ki so bili večinoma 26. 2. 1992 (ali kasneje, v povsem izjemnih primerih celo prej) nezakonito izbrisani (izločeni) iz registra stalnih prebivalcev Slovenije.

To tožbo (na besedilu, ki ga je pripravilo Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije oziroma njegov pravni zastopnik Matevž Krivic) vlagajo tisti izmed izbrisanih, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve spomladi 2004 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. 246/02 z dne 3. 4. 2003 izdalo t.i. dopolnilne odločbe, s katerimi jim je takrat nezakonito odvzeti status priznalo tudi za nazaj. Žal tudi s tem aktom prizadetemu posamezniku država še vedno ni priznala, da je bil takrat tudi njemu status nezakonito odvzet. Dikcija teh odločb je namreč tako skrajno birokratsko prazna in zavajajoča, da ne laik ne pravnik njene prave vsebine sploh ne more dojeti. Izrek se glasi: "Ugotovljeno je, da ima N. N. od 25.2. 1992 do ..... v Republiki Sloveniji stalno prebivanje" – in podobno, z nekaj variacijami, je zapisano tudi v obrazložitvi. Ministrstvo je to nerazumljivost teh odločb očitno zaznalo tudi sámo, zato je vsaki taki odločbi dodan tudi spremni dopis, v katerem je v prvem odstavku ponovljena prej citirana dikcija iz izreka odločbe, nato pa je v drugem odstavku dodano naslednje pojasnilo: "Odločba pomeni, da ste zakonito prebivali kot stalni prebivalec v RS od 25. 2. 1992 naprej, torej tudi v časovnem obdobju, preden ste pridobili dovoljenje za stalno prebivanje." Tudi to "pojasnilo" torej še vedno ne pove, da je bil prizadetemu status "zakonitega stalnega prebivalca" odvzet nezakonito – temu se izogne in (skupaj z odločbo) "ugotavlja" le, da je prizadeti, potem ko je bil "zakoniti stalni prebivalec Slovenije" do 25. 2. 1992, v enakem statusu tudi od takrat naprej (zakaj ne od 26. 2. 1992 naprej, ko se je dejansko zgodil nezakoniti izbris, je samo še ena od nedoslednosti v dikciji teh odločb).

Šele če ta čudna izmikanja in uradne "ugotovitve" obravnavamo skupaj z odločbo US št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, lahko pridemo do logične ugotovitve, da je s temi odločbami država vendarle – čeprav ne izrecno – posamezniku priznala, da je bil izbris v njegovem primeru nezakonit. V 14. točki obrazložitve omenjene odločbe US namreč piše med drugim takole: "Prav tako ne bi smeli pristojni organi opraviti prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage."

Šele po tako zapleteni interpretacijski poti (ki prava neukim strankam seveda sploh ni dostopna) lahko torej pridemo do spoznanja, da je z vročitvijo take odločbe prizadetemu posamezniku država torej vendarle vsaj indirektno priznala, da mu je ta status z izbrisom odvzela nezakonito – nezakonitost oziroma protipravnost škodnega dejanja je pa eden od pogojev za odškodninski zahtevek.

Pred nadaljevanjem še pojasnilo, zakaj za ugotovitev protipravnosti izbrisa v posameznem individualnem primeru ne zadošča že sama zgoraj citirana načelna ugotovitev US, ampak je nujno potrebna še individualna odločba: v vsakem individualnem primeru je namreč treba ugotoviti, ali ni bil komu takratni status zakonitega prebivalca morda odvzet iz zakonitih razlogov, npr. če je do takrat že "za več kot eno leto zapustil Slovenijo, ne da bi o tem obvestil pristojni organ".

Vlagatelj(i) te tožbe prilaga(jo) kopije te odločbe MNZ.

Šele z vročitvijo omenjenih odločb je bila torej odstranjena "nepremagljiva ovira" v smislu 383. člena ZOR[1], zaradi katere prizadeti prej niso mogli "sodno zahtevati izpolnitve obveznosti" – in še to le za tistega, ki je to odločbo in njene posledice sploh lahko tako razumel (za množico neukih prizadetih pa še to ni bilo dovolj). Nezakonitost izbrisa je bila sicer ugotovljena že z odločbo Ustavnega sodišča februarja leta 1999, vendar je bila odprava posledic prepuščena zakonski ureditvi – ta (namreč ZUSDDD iz julija 1999) pa je bila z odločbo US št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 spoznana za neskladno z ustavo. Zaradi nespoštovanja odločbe iz leta 1999 je takrat Ustavno sodišče naložilo Ministrstvu za notranje zadeve, da mora vsem tistim, ki so po izbrisu kadarkoli spet ponovno pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, z dopolnilnimi odločbami priznati veljavnost tega dovoljenja tudi za nazaj, vse od izbrisa naprej. V  nasprotju s tem je Ministrstvo za notranje zadeve spomladi 2004 izdalo samo okrog 4.000 takih dopolnilnih odločb (namesto okrog 12.000), zato za vse tiste, ki takih odločb še niso prejeli (vključno s tistimi, ki dovoljenj za stalno prebivanje sploh še niso ponovno pridobili) omenjena "nepremagljiva ovira" za vložitev odškodninske tožbe nesporno še vedno traja.

Sedanja vlada namreč že ves čas – kljub nasprotnim odločbam Ustavnega sodišča (!) - javno zanika tako sam izbris kot tudi kakršnokoli odgovornost države za škodo, ki je zaradi nezakonitega izbrisa posameznikom nastala, češ da jo je pripravljena (in še to šele po sprejetju "ustavnega zakona" o tem) priznati le za škodo zaradi morebitnih kasnejših nezakonitih ravnanj državne uprave (že po izbrisu, zlasti ob pridobivanju novih dovoljenj za stalno prebivanje), ne pa zaradi nezakonitega izbrisa samega (katerega obstoj vlada sploh zanika).

Le v primerih doslej izdanih dopolnilnih odločb je država nezakonitost izbrisa v tistem primeru vendarle (vsaj indirektno) priznala in s tem prizadetim končno omogočila zahtevati odškodnino za škodo, ki je bila s tem nezakonitim ravnanjem povzročena.

II.

Tožniku je zaradi nezakonitega izbrisa nastala materialna škoda:

- ker je moral plačevati takse za pridobivanje dovoljenj za začasno ali za stalno prebivanje (ker je bil iz registra stalnega prebivalstva nezakonito izbrisan);

- ker je zato v določenem obdobju ostal brez zdravstvenega zavarovanja in je moral sam plačevati zdravljenje in zdravila;

- ker je zato izgubil delo ali možnost iskati zaposlitev prek Zavoda za zaposlovanje;

- ker je zato kot oseba brez dohodkov izgubil možnost dobiti socialno pomoč;

- in iz drugih razlogov (konkretizacija sledi),

poleg tega pa tudi nematerialna škoda zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ko je bil z nezakonitim izbrisom in uničenjem dokumentov postavljen v brezpraven položaj, izpostavljen zaničevanju okolice, hudi negotovosti glede prihodnosti sebe in družine, ali pa je zaradi nemožnosti zdravljenja utrpel škodo na zdravju, izgubil možnost šolanja zase ali za svoje otroke itd.

V nadaljevanju (izbrati eno od obeh možnosti in drugo prečrtati):

a) tožnik, ki je to sposoben narediti sam (ali je najel odvetnika), natančneje navaja, kakšno škodo je utrpel on konkretno (z navajanjem ustreznih dokazil) in kakšno odškodnino za to zahteva: ........... (vnesti ustrezne natančne navedbe in dokazila)

b) tožnik, ki tega ni sposoben, pa s to tožbo zahteva odškodnino v (simbolični) višini .................... €, ki jo bo preciziral oziroma spremenil in podkrepil z ustreznimi dokazili, ko mu bo za to omogočena brezplačna pravna pomoč, za katero bo takoj zaprosil pri pristojnem sodišču.

III.

(za tožnike brez zadostnih sredstev za preživljanje – drugi naj to točko prečrtajo)

Tožnik prosi za oprostitev plačila taks in to utemeljuje z naslednjimi navedbami in priloženimi dokazili o svojem premoženjskem stanju: