POROČILO O DELU DIPS V LETU 2013 (od 24. 2. 2013 do 23. 2. 2014)

Izvršni odbor je imel v tem letu štiri seje, na katerih je obravnaval tekočo problematiko. Ta je na kratko prikazana v nadaljevanju.

V tem letu so se nadaljevale aktivnosti v zvezi z uresničevanjem sodbe Velikega senata ESČP v Strasbourgu od 26. junija 2012. O najpomembnejših vprašanjih v zvezi s tem je Izvršni odbor že oktobra 2012 poslal vsem članom posebno informacijo, ki je tudi sedaj dostopna na spletni strani društva na internetu - nato pa smo na spletno stran dodajali še nove informacije ("Kako do odškodnine po novem zakonu" in druge).

En mesec po lanskem zboru članov je bila 20. marca 2013 formirana nova vlada. Dotedanja Janševa vlada ni za uresničitev sodbe ESČP do takrat naredila praktično nič, v novi vladi pa je notranji minister Virant vendarle začel pripravljati zakon, ki bi po sodbi ESČP moral biti sprejet že do konca junija. Sprejet je bil potem šele 21. novembra in objavljen 3. decembra, vendar pa se bo začel uporabljati šele 18. junija 2014 - torej eno leto kasneje od prvotno postavljenega roka. Hujše kot ta dodatna zamuda je seveda to, da je ta zakon po vsebini povsem nesprejemljiv in da ni v skladu s sodbo ESČP in še manj z našo ustavo.

Ostro smo zavrnili že prvi osnutek, ki nam ga je minister Virant predstavil na sestanku 27. maja 2013. Predstavnike CIIA, Mirovnega inštituta in Amnesty International nam je uspelo prepričati, da smo na ta sestanek prišli z usklajenimi 7 točkami skupnih zahtev. Minister Virant je takrat obljubil, da bo v 2-3 tednih na te in druge naše predloge odgovoril, vendar ni te obljube nikoli izpolnil. V prvotnem osnutku je samo dvignil prvotno predvideno mesečno odškodnino od 30 na 40 evrov in skoraj nespremenjen osnutek poslal na vlado, nam pa sporočil, da je že koalicijsko usklajen - in da nam ga bo kot takega predstavil na sestanku 5. julija. Pisno smo mu sporočili, naj najprej izpolni obljubo in odgovori na naše predloge - in da na prazno "slikanje z njim za TV" ne bomo prišli. Žal ostalih treh organizacij nismo mogli prepričati, naj zahtevajo enako. Šli so na ta sestanek samo za to, da so ga potem demonstrativno zapustili - minister Virant pa je to njihovo nespretno potezo potem izkoriščal za to, da je zavajal domačno in tujo javnost, da se je on hotel pogovarjati z izbrisanimi, a da  oni niso hoteli.

Enako se je ponovilo potem še jeseni. Oktobra je naše društvo še enkrat natančno razložilo naša stališča v pismu vsem poslancem, izdelali smo tudi konkretne amandmaje k skoraj vsem členom zakona, a ker niti ena poslanska skupina za vse to ni pokazala niti najmanjšega zanimanja in so vse vladne stranke vztrajale pri podpori Virantovim stališčem, smo ponovno vnaprej sporočili, da bi bila pod takimi pogoji naša udeležba na seji parlamentarnega odbora nesmiselna, ker bi služila samo ustvarjanju videza, da smo bili povabljeni k sodelovanju, v resnici pa se o naših predlogih niti pogovarjati niso hoteli. Žal so druge tri organizacije tudi v tem primeru prišle na sejo in potem z nje protestno odšle, kar je našim nasprotnikom spet olajšalo manipuliranje: s prstom so kazali na te protestne odhode, naša natančno obrazložena stališča in amandmaje pa so javnosti spet zamolčali.  

Ko je bil zakon sprejet, smo to, zakaj ta zakon za nas ni sprejemljiv, sporočili tudi Odboru ministrov v Strasbourgu, ki nadzira uresničevanje sodbe ESČP. Napisali smo takole:

Sprejeti zakon ne sledi niti pilotni sodbi ESČP niti (še manj!) zahtevam naše ustave. Naj omenimo le najbolj očitne točke:

1. sodba ESČP odloča, kot je to normalno, ločeno o odškodnini za materialno in nematerialno škodo - ta zakon pa, nasprotno, netransparentno pomeša ti dve bistveno različni vrsti odškodnine - z nesprejemljivimi posledicami tudi za pravice dedovanja (v nasprotju z elementarnimi pravnimi normami);

2. kar zadeva višino odškodnine, ta ni resna: 40-50 € mesečno bi bilo lahko sprejemljivo kot odškodnina za nematerialno škodo (okrog 50% zneska, ki ga priznava sodba ESČP) - toda minimalni znesek materialnih stroškov za ljudi brez dohodkov je (po veljavnem slovenskem pravu) 260 € mesečno;

3. zato je bil naš predlog 300 € (40 + 260) - seveda samo za osebe brez vsakih dohodkov v tistem času;

4. zaradi sedanje ekonomske krize je bil naš predlog, da se te odškodnine izplačajo v 20 letih (ne v 5 letih) - a ni bilo niti enega poslanca, ki bi si upal reči eno samo besedo o tem predlogu (bil je popolnoma ignoriran - kot da ga ne bi bilo)!

5. še več kot to: v amandmaju smo predlagali, da bi bila celo ta dinamika lahko upočasnjena s sklepom parlamenta na koncu vsakega leta (na podlagi poročila vlade - če bi finančna situacija to zahtevala);

6. pravilo o omejitvi odškodnine v sodnem postopku je popolnoma absurdno - s tem ko višino odškodnine omejuje s količnikom upravno priznane odškodnine; slednja je odvisna od časa trajanja izbrisa - toda višina realne škode, utrpljene v težjih primerih, je lahko brez vsake zveze s časom trajanja izbrisa: če je nekdo npr. utrpel škodo 50.000 € že takoj po izbrisu (če je izgubil podjetje, zdravje itd.), izbrisan pa je bil samo eno leto - tak bi potem lahko dobil samo 1.800 € (3 x 600 €) namesto 50.000 € (in celo, če je bil izbrisan 20 let, bi lahko dobil le 36.000 € namesto 50.000 €)!! To pravilo je res absurdno.

7. In kaj se je zgodilo s sugestijo Odbora ministrov SE, naj bi poiskali "primerno rešitev glede uporabe odškodninske sheme za tiste upravičence, ki so zaprosili za državljanstvo ali za stalno prebivanje in so bili zavrnjeni"? Celo ta sugestija je bila sprejeta le napol - le za tiste, ki so bili zavrnjeni pred zakonom iz leta 2010 (ZUSDDD-B) - in ne za tiste, ki so bili zavrnjeni na podlagi omenjenega zakona(v zadnjih treh letih), čeprav kriteriji tega zakona niso samo absurdni, ampak celo bedasti (stupid) (če se je nekdo skušal vrniti v Slovenijo v prvih 5 letih svoje odsotnosti ali v zadnjih 10 letih, to ne šteje nič - štejejo samo poskusi vrnitve v drugih 5 letih odsotnosti!!).

Za boljše razumevanje te zapletene pravne problematike pa v tem poročilu citiramo še, kako smo to nekoliko podrobneje utemeljili v pismu poslancem SD in PS z dne 19. 9. 2013:

Ta zakonski predlog smo že takrat javno označili kot norčevanje tako iz prava kot iz zdravega razuma. Gre za norčevanje tako iz sodbe ESČP kot iz naše ustave.

Norčevanje iz sodbe ESČP zato, ker je ta prvim šestim za 20 let trajanja izbrisa priznala vsakemu po 20.000 € samo za nematerialno škodo, Virantov zakon pa takim (ki so bili brez pravic 20 let) priznava 9.600 € za nematerialno in materialno škodo skupaj (tega dvojega sploh ne ločuje). Če bi jim takšno (pol manjšo) odškodnino priznal samo za nematerialno škodo, bi to morda bilo še v mejah dopustnega (po praksi ESČP v drugih primerih) – naravnost škandalozno pa je, da je zakon ob tem preprosto ignoriral oceno in priznanje materialne škode. Merilo za njeno oceno (namreč pavšalno, za povprečne primere) je preprosto in tako rekoč z zakonom določeno – to je cca 260 € na mesec socialne podpore za ljudi brez sredstev za življenje, kar bi pripadalo vsem nezaposlenim, če ne bi bili izbrisani. Na leto je to približno 3.000 €, za 10 let 30.000, za 20 let 60.000 €. Torej je povzročenamaterialna škoda (povprečna, pavšalno določena) že samo na tej osnovi (in to neobrestovana – si predstavljate, koliko bi znašale obresti???) trikrat večja od doslej prisojene nematerialne. Janševa in nato ta vlada bi morala že  do septembra lani določiti za tistih prvih šest tudi to odškodnino, a sta obe to kar naprej zavlačevali – in tudi ta vlada tega ni določila (in sporočila v Strasbourg) vse doslej. Jasno, zakaj ne: ker se je zavedala, da bo določitev te odškodnine za prvih šest logično merilo potem tudi za vse ostale.

            Takoj tu nujen intermezzo: jasno, da takega denarja Slovenija v krizi izplačati ne more. Zato smo že javno in jasno povedali (nazadnje Virantu v pisni obliki):      zahtevamo priznanje realne škode – njeno povrnitev pa v skladu z ekonomskimi           in socialnimi možnostmi države (postopno, obročno, v obliki rent ... ?). V prvih letih lahko torej le toliko, kot je že predvideno v tem zakonu – drugo pa kasneje.

Norčevanje iz lastne ustave pa zato, ker si je Virant kot doktor prava dovolil ignorirati 26. in 15. člen ustave. Po 26. členu je država dolžna nezakonito povzročeno škodo povrniti (seveda v celoti) – po 15. členu (in po načelu sorazmernosti, ki iz njega izhaja) pa lahko katerokoli ustavno pravico omeji samo sorazmerno z omejitvijo drugih pravic (kadar za stoodstotno zadovoljitev vseh zmanjka denarja – če zapleteni »strogi test sorazmernosti« tu prikažem na ta poenostavljeni, a točni način; podrobneje sem ga pojasnil že v vrsti člankov). Preprosto povedano: da, ustava res omogoča omejitev katerekoli ustavne pravice (torej tudi te do odškodnine), toda ne tako, kot si to predstavlja Virant: če za odškodnine ni dovolj denarja, ker ga manjka že za pokojnine, zdravstvo, šolstvo, socialo itd., potem bomo odškodnine omejili samo na 5 ali 10% njihove realne višine (če obresti sploh ne računamo!) – zato da bi vse druge pravice lahko ostale neokrnjene. (Ugovor »saj se v krizi tudi te zmanjšujejo«, je zavajajoč in brezpredmeten: realno višino odškodnin je treba priznati v njihovi normalni, »predkrizni« višini – če kriza potem vse pravice zmanjšuje, naj jih zmanjšuje sorazmerno, vsaj približno sorazmerno; vsak drugačen pristop je globoko in očitno protiustaven). 

Ob tem še opozorilo na Virantovo sklicevanje (že v obrazložitvi zakona) na odločbe Ustavnega sodišča, kjer je bilo omejevanje teh odškodnin že ocenjeno kot dopustno. Da, a le nasproti absurdni Janševi ideji (iz njegovega predlaganega »ustavnega            zakona«), da naj bi se te odškodnine kar izključile! Kako je te odškodnine dopustno         omejiti, pa se takrat Ustavno sodišče še ni izreklo. In ko se bo, ni dvoma, da bo lahko       dopustilo le omejevanje v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti.

In še opozorilo na primerjavo z odškodninami za žrtve vojnih in povojnih zločinov: Sedanjih 40 € na mesec je enako odškodninam po Zakonu o popravi krivic. Te zgolj simbolične odškodnine je ta država priznala žrtvam zločinov pred pol stoletja, ki jih ni zagrešila sama, ampak takratni totalitarni režimi, tuji in domači – nezakoniti izbris leta 1992 pa je zagrešila ta država sama, takrat ustavno že razglašena za pravno in socialno državo. Trplje

nje žrtev vojnih in povojnih zločinov je bilo seveda neprimerno hujše kot trpljenje žrtev nezakonitega izbrisa, toda prejemki po Zakonu o popravi krivic so bolj izraz generacijske solidarnosti mlajših generacij, ki za trpljenje teh žrtev niso odgovorne, kot prave odškodnine, medtem ko je nezakonito povzročeno škodo izbrisanim od leta 1992 do danes ta država dolžna poravnati kot pravo, realno odškodnino. Če seveda spoštuje svojo ustavo.

V gornjem besedilu člane še posebej opozarjamo na zadnji odstavek, v katerem smo podali odgovor na pomislek, ki se v javnosti pogosto pojavlja (zakaj naj bi izbrisani dobili višje odškodnine kot žrtve vojne in povojnega nasilja).

Zaradi vsega tega je naše društvo 22. januarja vložilo na Ustavno sodišče še svojo tretjo pobudo: prva je bila leta 2002 proti zakonu o izbrisanih iz leta 1999, drugo smo vložili februarja lani proti dopolnitvam tega zakona iz leta 2010, to tretjo pa proti temu zadnjemu zakonu o odškodninah (Zakon o povračilu škode osebam, izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva - s kratico: ZPŠOIRSP).

O tem, ali je ta zakon v skladu s pilotno sodbo ESČP, bo sicer odločalo tudi to sodiščev Strasbourgu, ampak samo indirektno (ko se bo odločalo o tem, ali bo nadaljevalo z obravnavanjem naslednjih pritožb izbrisanih ali ne), zato je bilo potrebno ta zakon izpodbijati tudi pred našim ustavnim sodiščem. Lahko pride tudi do tega, da bo ESČP hotelo najprej zvedeti za stališče našega ustavnega sodišča o tem zakonu - tudi zato je bilo potrebno čimprej vložiti to pobudo.

V njej nismo zahtevali razveljavitve tega zakona, ampak, naj se popravi tako, da bo v skladu z ustavo. Razveljavitev zakona bi namreč pomenila, da potem niti teh minimalnih odškodnin ne bi izplačevali, dokler ne bi bil sprejet boljši zakon - to pa ne bi bilo v skladu z interesi prizadetih.

Ne glede na to, kaj in kdaj bosta o tem zakonu odločila ESČP in naše ustavno sodišče, priporočamo izbrisanim, da takoj po 18. juniju, ko bo to mogoče, vložijo zahteve za odškodnine po tem zakonu na svoji upravni enoti - z morebitnimi zahtevami za višje odškodnine pred sodiščem pa naj počakajo do odločitve, ali bo ta zakon spremenjen ali ne.

Upamo seveda, da bo tako v Strasbourgu kot v Sloveniji spoštovanje prava in človekovih pravic prevladalo nad nasprotnimi političnimi interesi.

INFORMACIJE GLEDE ODŠKODNIN

1. Zakon o povrnitvi škode izbrisanim (ZPŠOIRSP) je bil sedaj sprejet, objavljen je bil v Uradnem listu 3. 12. 2013, formalno začne veljati 15 dni po objavi (18. 12. 2013), dejansko pa začne veljati (»se uporabljati«) šele čez šest mesecev (18. 6. 2014). Šele takrat, torej najprej 18. junija 2014 (in potem še tri leta) bodo upravičenci lahko vložili zahtevo za odškodnino po tem zakonu na katerikoli upravni enoti. Ta pavšalna ali »upravna« odškodnina znaša 50 evrov za mesec izbrisa, to je 600 € za eno leto (3.000 € za pet let, 6.000 € za deset let itd.). Kdor ima dokaze, da je utrpel večjo škodo od te minimalne, lahko (tri leta, tj. do 18. 6. 2017) naknadno vloži še tožbo na sodišče, vendar bi po tem zakonu tudi na sodišču lahko dobil največ še dvakrat toliko, kolikor je že dobil »upravne odškodnine«. Na primer: če je bil izbrisan pet let, dobi za to 3.000 € »upravne« odškodnine in lahko največ še 6.000 sodne odškodnine – tudi če bo pred sodiščem dokazal, da je imel v resnici npr. 50.000 € škode. Ta zakonska določba, ki omejuje celotno odškodnino največ na trikratni znesek pavšalne odškodnine, je najbolj protiustavna od vseh določb tega zakona, zato smo prepričani, da je ne bo sprejelo kot ustrezne niti sodišče v Strasbourgu (ESČP) niti slovensko Ustavno sodišče, pred katerim bomo zahtevali razveljavitev celotnega zakona.  

2. Zato vsem izbrisanim(kdo spada med izbrisane, glej pod točko 6)ki so si že uredili svoj status (dobili dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo), predlagamo oziroma opozarjamo:

a) da vsi takoj (18. 6. 2014 ali kasneje) vložijo zahteve za odškodnino po tem zakonu (lahko že nekaj pred tem datumom vprašate na svoji Upravni enoti, ali so že natisnjeni obrazci za vlaganje zahtev za odškodnino po tem zakonu); te zahteve naj torej vložijo tudi tisti, ki so preko Mirovnega inštituta oziroma italijanskega odvetnika dr. Saccuccija že vložili tožbo v Strasbourg, ker se še ne ve, ali bo sodišče v Strasbourgu te tožbe obravnavalo ali ne;

b) da pa z vlaganjem tožb za sodno odškodnino počakajo, dokler ne bosta ESČP in naše Ustavno sodišče odločila o tem, ali je pravno dopustna tista omejitev na trikratni znesek pavšalne odškodnine; ko bo ta omejitev razveljavljena (predvidoma v nekaj mesecih, najkasneje v enem letu) bomo na spletni strani DIPS objavili navodila oziroma nasvete, kako pripraviti in vložiti take tožbe;

c) že sedaj pa ponavljamo naša stara opozorila: kdor bo s tako tožbo zahteval preveliko odškodnino, za katero nima zadosti trdnih dokazov (kar lahko oceni samo izkušen odvetnik), bo imel s tako tožbo samo velike stroške, če bo tožba zavrnjena – in podobno tudi v primeru, če bo tožbi sodišče ugodilo samo delno (če bo npr. zahteval 100.000 € odškodnine, dobil pa samo 10.000 €, bo moral plačati 90% vseh sodnih stroškov in stroškov tožene stranke – in bo zaradi tega lahko plačal celo več, kot bo znašala dobljena odškodnina).   

3. Kaj pa je s tistimi, ki so lani ali letos že vložili tožbe (pritožbe zaradi izbrisa) direktno v Strasbourg (na ESČP), bodisi sami bodisi preko Mirovnega inštituta oziroma italijanskega odvetnika dr. Saccuccija? Ali bo njihove tožbe sodišče v Strasbourgu (ESČP) obravnavalo ali ne, je odvisno od tega, ali bo ocenilo slovenski zakon o odškodninah za zadovoljiv ali ne. Dodatnih tožb direktno v Strasbourg se po našem mnenju sedaj niti ne splača več vlagati, ker jih je tam že skoraj tisoč. Če bodo vsaj prve od njih tam sprejete v obravnavo in jim bo tam priznana bistveno višja odškodnina kot po slovenskem zakonu, bo Slovenija (kot je minister Virant za tak primer že napovedal) seveda hitro popravila ta zakon, da bi tako preprečila nadaljnje dosojanje odškodnin v Strasbourgu.

4. Kdor dovoljenja za stalno prebivanje še nima, a je pravočasno (do 24. 7. 2013) vložil prošnjo, ki še sploh ni rešena (ali je bila zavrnjena in je prosilec zoper to vložil tožbo na Upravno sodišče), bo lahko zahtevo za odškodnino vložil v triletnem roku po tem, ko bo dovoljenje za stalno prebivanje dobil.

5. Kdor za dovoljenje za stalno prebivanje ni nikoli zaprosil, naj nam sporoči vse svoje podatke, da bomo skušali rešiti tudi njegov primer; to bo najbrž možno šele takrat, ko bo (če bo) Ustavno sodišče odločilo, da je rok za vlaganje prošenj bil prekratek in da ga je treba podaljšati..

6. Če je bila komu od izbrisanih (torej tistih, ki so bili 23. 12. 1990 v Sloveniji stalno prijavljeni in so tudi 25. 6. 1991 v njej še vedno dejansko živeli – in se do 26. 2. 1992 niso sami odjavili) kasneje zavrnjena prošnja za stalno prebivanje ali za državljanstvo, je upravičenec do odškodnine pod pogoji iz 2. odstavka 2. člena tega zakona, to pomeni, če je bila ta njegova prošnja zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen (vendar ni upravičenec, če se je to zgodilo zaradi ugotovitve njegove nevarnosti za javni red in varnost države itd. ali zato, ker je bil obsojen na tri leta zapora ali več – podrobneje glej zakon). Izključeni od odškodnine pa so tu (kar  je popolnoma nesprejemljivo in bo to na Ustavnem sodišču gotovo razveljavljeno) tisti, ki so bili na ta način zavrnjeni po 23. 7. 2010, torej v zadnjih treh letih oziroma po uveljavitvi zadnje spremembe zakona o izbrisanih (ZUSDDD-B), ki je bil sprejet za časa ministrice Kresalove. Prav oni bi morali biti vključeni še bolj kot tisti prvi, a jih je

Virantov zakon izključil.

7. Še pojasnilo za tiste, ki izpolnjujejo vse zgoraj navedene pogoje - niso pa dobili "dopolnilne odločbe" (ki so se izdajale v letih 2004 in 2009-2010) oziroma "posebne odločbe" (po ZUSDDD-B od 24. 7. 2010 naprej). Po zakonu o odškodninah (ZPŠOIRSP) dopolnilna ali posebna odločba sicer ni pogoj za upravičenost do odškodnine  - če so pri izdaji teh odločb koga morda spregledali ali če kdo od tistih 3500 izbrisanih, ki so si status uredili direktno s pridobitvijo državljanstva (ne s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje), za izdajo te "posebne odločbe" sploh ni zaprosil. Drugače je seveda pri tistih, ki jim je bila izdaja te "posebne odločbe" zavrnjena, ker ne spadajo med izbrisane (npr. zato, ker 23. 12. 1990 in kasneje v Slovebniji niso bili prijavljeni stalno, ampak le začasno ali sploh ne, ali pa zato, ker so se še pred izbrisom sami odjavili).   

8. In  še dodatno pojasnilo za tiste (zelo redke), ki so za izdajo te posebne odločbe zaprosili, pa jim je bilo to zavrnjeno zato, ker so po izbrisu  dobili državljanstvo po 40. členu ZDRS. V obrazložitvi takih odločb piše, da po ZUSDDD-B niso upravičeni do izdaje teh posebnih odločb zato, ker za njih že po zakonu o državljanstvu velja, da so bili od vložitve vloge pa vse do pridobitve državljanstva izenačeni z državljani in da jim je torej pravica do stalnega prebivališča zato ves čas pripadala. Da, to je res - toda v resnici pa vsa ta vmesna leta te pravice dejansko niso imeli (je niso mogli uživati, jim je bila zanikana!). V tistem času so bili torej v popolnoma enakem položaju kot drugi izbrisani, zato jim pripada tudi enaka pravica do odškodnine. Pri vložitvi zahteve za odškodnino se morajo sklicevati na 1. odstavek 2. člena zakona (ZPŠOIRSP), ki se glasi: "Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ... je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije." Če bodo pri uveljavljanju te pravice naleteli na kakšne težave, naj nam to takoj sporočijo.

in Leto 2014
on 27 Maj 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information