Leto 2012

Dodatna informacija za vse, ki želijo zahtevati odškodnino zaradi izbrisaVEČ O TEM

Kaj pomeni sodba iz Strasbourga za Izbrisane? 26.06.2012  VEČ O TEM

Kaj pomeni za vas prejeta Posebna odločba?  Pojasnilo!

Izbrisani - Čas je za odstope  Delo 17.07.12 - Branko Soban

Ali bo kdo kazensko odgovarjal zaradi IZBRISA? Delo - Branko Soban (vstavi potreben prispevek)

Pismo MI, AI in DIPS posredovano vladi ob 20 letnici izbrisa VEČ O TEM

Opis razvoja dogodkov 2009 - 2012 VEČ O TEM

 1. Film - Zgodovina IZBRISA 
 2. Filmi iz TV arhivov
 3. Film FILOLOGIJA - izbrisa

Navodila:  V okviru evropskega projekta PROFACITY so raziskovalci izdelali tti kratke štiri minutne filme o problematiki izbrisanih. Tisti, ki slabo poznate problematiko priporočamo, da si filme ogledate po vrsti. Filmi so v angleškem jeziku.

 Prvi film govori o zgodovini izbrisa in obravnava spreminjanje zakonodaje o državljanstvu in o tujcih o osamosvajanju Slovenije ter o dejanjih javne uprave, ki so pripeljali do izbrisa.

Drugi film govori organiziranju izbrisanih in o njihovih prizadevanjih, da dobijo nazaj svoje pravice. Film sestavljajo arhivski posnetki RTV Slovenije.

Tretji film je filološka študija o zamenjavi pojma "občan" z "državljanom", ki je ustvarila domnevno zakonsko podlago za izbris.

Projekt je financirala Evropska komisija. Sodelovale so skupine raziskovalnih centrov iz Ljubljane, Genta (Belgija), Utrtechta (Nizozemska), Porta (Portugalska) in Lyona (Francija)

 Za pričetek predvajanja je potrebno počakati nekaj sekund

  Glej1  Glej2  Glej3  Trenutno še v izdelavi

Dodatna informacija za vse, ki želijo zahtevati odškodnino zaradi izbrisa

(pripravljena po sklepu na seji IO DIPS 7. 10. 2012)

1. Ali bo vlada do konca junija 2013 pripravila zakon o odškodninah za izbrisane, kot ji je bilo to naloženo s sodbo ESČP v Strasbourgu, bo znano šele takrat. Če bo tak zakon sprejet, bo uveljavljanje odškodnin mnogo lažje, hitrejše in cenejše kot s tožbo na sodišče – gotovo pa bodo te odškodnine precej manjše kot je bila realno pretrpljena škoda (zelo verjetno bodo pavšalizirane – na primer, za vsak mesec izbrisa toliko evrov ipd.).

2. Naše društvo bo v pripravah na ta zakon, če bo pri tem lahko sodelovalo, zastopalo stališče, da mora vsak izbrisani, ki ima dokaze, da je pretrpel večjo škodo od tiste, ki mu jo bo pavšalno priznal zakon, imeti pravico, da kljub prejemu te pavšalne odškodnine razliko do realne škode uveljavlja s tožbo pred sodiščem. V tem primeru (če izgubi ali zmaga npr. le s polovico ali eno desetino svojega odškodninskega zahtevka) seveda sam nosi sorazmeren del stroškov sodnega postopka.

3. Kot smo vas opozarjali že v prejšnjih informacijah, pa je uveljavljanje odškodnine s tožbo pred sodiščem izredno težko (zlasti dokazovanje višine škode in vzročne zveze med njo in izbrisom) in zelo drago (brez odličnega odvetnika je taka tožba vnaprej izgubljena), zato tistim, ki nimajo denarja za odvetnika in zbranih jasnih dokazov o višini pretrpljene škode, svetujemo, da ne računajo na odškodnino preko tožbe na sodišču, ampak da počakajo do junija 2013 (na zakon – če bo res sprejet).

4. Kdo že ima urejen status (torej dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo), vendar še nima na podlagi tega izdane dopolnilne odločbe (o priznanju statusa tudi za nazaj - te je MNZ izdajalo leta 2004 in nato v letih 2009-2010), si mora v tem času urediti to. Naj gre na najbližjo upravno enoto in tam zahteva obrazec za izdajo »posebne odločbe« za priznanje statusa izbrisanega za nazaj. Obrazec je drugačen za tiste, ki so status dobili z dovoljenjem za stalno prebivanje, in drugačen za tiste, ki so takoj dobili državljanstvo (in ne najprej dovoljenje za stalno prebivanje) – in še drugačen za otroke, rojene v Sloveniji po 25. 6. 1991 (prvi morajo zahtevati obrazec po 1. členu, drugi obrazec po 1.b členu in otroci obrazec po 1.a členu zakona ZUSDDD).

5. Tisti, ki statusa še nimajo (ker so živeli ali še danes živijo zunaj Slovenije), lahko do 24. 7. 2013 še vložijo prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Če za to niso zainteresirani (ker nimajo več možnosti in interesa za vrnitev v Slovenijo) ali nimajo denarja za plačevanje taks v tem postopku (prva taksa je 95 evrov, za tožbo, če je prošnja na MNZ zavrnjena, je 148 evrov itd.), naj počakajo do odločitve Ustavnega sodišča o našem predlogu, da se ta zakon (ZUSDDD) spremeni tako, da bo omogočal tudi njim, da se jim prizna status izbrisanega (brez vračanja v Slovenijo) kot podlaga za odškodnino. Ta predlog bomo na Ustavno sodišče vložili preko Varuhinje človekovih pravic.

6. Če do junija 2013 zakon o odškodninah za izbrisane ne bo sprejet (in če ESČP roka za to ne bo podaljšalo), bo možno odškodnine zahtevati direktno od ESČP v Strasbourgu. Kako, boste obveščeni takrat (spremljajte o tem informacije na naši spletni strani in na spletni strani Mirovnega inštituta). Na Mirovnem inštitutu (Metelkova 6, Ljubljana, tel. 01 234 77 20), kjer imajo za to na razpolago določena finančna sredstva, se lahko tudi že sedaj prijavite kot interesent za kasnejšo odškodnino in se dogovorite z njimi za pomoč pri tem, da jim že sedaj pošljete svoje podatke in se z njimi dogovorite za to, da organizirajo z vami razgovor in si zapišejo celotno vašo zgodbo.     

Za odškodnino bo treba počakati eno leto, ko se izteče rok, ki ga je evropsko sodišče (ESČP) postavilo slovenski vladi, da do takrat pripravi zakon, ki bo izbrisanim priznal ustrezne odškodnine. Do takrat spremljajte informacije v medijih, pa tudi na spletni strani Društva izbrisanih (www.izbrisani.org) in Mirovnega inštituta (www.mirovni-institut.si/izbrisani).  

Do takrat morate narediti (oziroma preveriti) samo eno. Če doslej še niste dobili tako imenovane »dopolnilne odločbe« (sedaj se po novem zakonu to imenuje »posebna odločba«), s katero bi vam bilo priznano stalno prebivališče za nazaj, morate to »posebno odločbo« zahtevati sedaj. Tisti, ki ste dobili kar takoj državljanstvo (in ne najprej dovoljenje za stalno prebivanje in šele potem državljanstvo), potem te dopolnilne odločbe seveda še niste dobili, ker jih takim (teh je pa kar 3.500!) sploh niso izdajali. Šele zakon (ZUSDDD-B), ki velja od 24. 7. 2010 naprej, vam omogoča, da zahtevate izdajo take odločbe (zadnji rok: 23. 7. 2013). Pojdite na Upravno enoto (na katerokoli) in tam zahtevajte obrazec za »posebno odločbo«.

a) Če spadate med tistih 3.500, ki so si status uredili z državljanstvom (ne z dovoljenjem za stalno prebivanje), morate zahtevati obrazec na podlagi 1.b člena ZUSDDD-B (ker so še neki drugi obrazci za druge vrste izbrisanih). Izpolnite ta obrazec, zase naredite kopijo in ga oddajte. Ko boste čez mesec ali dva prejeli to »posebno odločbo«, jo shranite (in spet naredite še kopijo) – ta odločba bo namreč eno od dokazil, ki jih bo treba predložiti, ko bo čez eno leto, upajmo, res sprejet zakon o odškodninah izbrisanim. Kakšna druga dokazila bodo vse še potrebna, danes seveda še nihče ne ve – hranite vse, kar imate, in predvsem si zapišite imena in naslove prič, ki bi lahko potrdile tisto, česar ne boste mogli dokazovati z listinami ali drugimi dokazili.

b) Če spadate med  druge, »običajne« izbrisane (to je med tiste, ki so si status uredili s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje – ne glede na to, ali so kasneje potem dobili tudi državljanstvo ali ne), ste zelo verjetno to »dopolnilno odločbo« že prejeli (leta 2004 je minister Bohinc izdal okrog 4.000 takih dopolnilnih odločb, nato pa še ministrica Kresalova okrog 2.500  v letih 2009 in 2010), Če te »dopolnilne odločbe« takrat vendarle niste prejeli, zahtevajte sedaj izdajo »posebne odločbe«  (to je pa obrazec na podlagi  tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD-B) – zadnji rok za vložitev take prošnje je 24. julij 2013. Tudi za vas ima ta »dopolnilna« oziroma »posebna« odločba enak pomen, kot je opisan zgoraj v prejšnjem odstavku.

c) Če si statusa sploh še niste uredili(če torej dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji še niste dobili, ker zanj sploh še niste zaprosili ali pa vam je bila taka prošnja že zavrnjena, preden je 24. 7. 2010 stopil v veljavo ZUSDDD-B), pa to želite narediti sedaj, morate vložiti (najkasneje do 24. 7. 2013) prošnjo na obrazcu na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD-B.– ne glede na to, ali ste vseh teh 20 let neprekinjeno živeli v Sloveniji (takih primerov je sedaj seveda izredno malo) - ali ste po izbrisu za več kot eno leto Slovenijo zapustili in se kasneje spet vrnili – ali pa še sedaj živite izven Slovenije (takih primerov je pa največ, verjetno nad 10.000). Novi zakon (ZUSDDD-B) sicer omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje samo pod pogojem, da se eno leto (izjemoma tri leta) po izdaji dovoljenja res preselite v Slovenijo, drugače vam dovoljenje razveljavijo – toda kljub tej protiustavni zakonski določbi, proti kateri bomo vložili na Ustavno sodišče zahtevo za njeno razveljavitev, vam priporočamo, da to prošnjo vložite, tudi če nimate namena in možnosti, da bi se sedaj (po 20 letih) v Slovenijo res vrnili. Če te prošnje ne boste vložili, se namreč lahko zgodi, da vam potem tudi odškodnine za sam izbris (in za stroške, ki ste jih imeli z izselitvijo iz Slovenije, in za drugo škodo) ne bodo hoteli priznati. Če zaradi svojega slabega socialnega stanja nimate denarja za plačilo taks v tem postopku (že za samo prošnjo 95 evrov, nato pa posebej še za pritožbe in tožbe, če bo prošnja zavrnjena), v prošnji (na obrazcu ali posebej v prilogi) prosite za oprostitev plačila taks. Če bodo potem zahtevali, da predložite ustrezna dokazila iz države, kjer živite, o vašem socialnem stanju, boste seveda morali predložiti taka dokazila – če bodo prošnjo za oprostitev taks zavrnili, pa se je treba proti temu pritožiti (kako in s kakšnimi argumenti, vam bomo naknadno sporočili v dodatnih informacijah na tej spletni strani – lahko pa se seveda obrnete tudi na brezplačno pravno pomoč, ki jo izbrisanim nudi Mirovni inštitut – glej www.mirovni-institut.si/izbrisani).

POMEMBNO ZA Izbrisane, ki trenutno ne živite v Sloveniji.Najprej morate ugotoviti, ali res spadate med izbrisane. To je odvisno od tega, ali ste imeli v času od 23. 12. 1990 do 25. 6. 1991 (in nato vsaj še do 26. 2. 1992, ko se je zgodil izbris) v Sloveniji prijavljeno STALNO prebivališče (ne samo začasno). O tem izdajajo potrdila vse upravne enote v Sloveniji - vi pa lahko za izdajo takega potrdila zaprosite na najbližjem konzulatu Slovenije. Ko boste to dobili (ali če tako potrdilo morda že imate), morate nato vložiti (spet lahko preko konzulata) na posebnem obrazcu (zahtevajte ga na konzulatu) prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji ZA IZBRISANE (to je na podlagi posebnega zakona ZUSDDD). Preden pa to prošnjo vložite, nam (po e-mailu) ČIMBOLJ NATANČNO (z datumi, kraji, pričami teh dogodkov itd.) opišite svojo zgodbo: kdaj in ZAKAJ ste Slovenijo zapustili, ali ste se od takrat poskušali vrniti v Slovenijo (kdaj, kako) itd. - to pa zato, da vam bomo lahko svetovali, kako morate to prošnjo napisati, da bo imela kakšne izglede na uspeh.

VSE OBRAZCE (formularje) LAHKO NAJDETE TUDI TUKAJ NA NAŠI SPLETNI STRANI!  

           Glej uvodno stran leto 2010. Obrazec 

Obr1  = za tiste, ki dovoljenja za stalno prebivanje še nimajo 
Obr2= za vse tiste, ki že imajo dovoljenje za stalno prebivanje, a še niso dobili »dopolnilne« (ali »posebne«) odločbe (tretji                        odstavek 1. člena)
Obr3= za tiste, ki so dobili  najprej državljanstvo (člen 1b)
Obr4= za otroke (tretji odstavek 1.a člena)retji odstavek 1. člena)

Pojasnilo - glede prejetih "POSEBNIH ODLOČB"

Mnogi od tistih, ki ste sedaj končno dobili te »posebne odločbe«, z njimi niste zadovoljni, vendar so te odločbe edino oziroma največ, kar je po sedanji zakonodaji možno dobiti. S temi odločbami je država končno priznala, da ste bili nezakonito izbrisani in vam ta »izbrisani« status prebivalca z dovoljenjem za stalno prebivanje sedaj vrača z veljavnostjo za nazaj – na žalost pa so te odločbe napisane v takem čudnem birokratskem jeziku, da je laiku skoraj nemogoče razumeti, kaj je pravzaprav resnična vsebina te odločbe. Te odločbe bi morale biti napisane mnogo bolj jasno in preprosto (da se vam sedaj z veljavnostjo za nazaj vrača status, ki vam je bil takrat nezakonito odvzet) – in dodano bi moralo biti še opravičilo državeza to, kar so vam nezakonito naredili. Ampak kljub temu, da to v teh odločbah ni tako jasno napisano, te odločbe vendarle pomenijo prav to. Zato so po vsebini pravilne in se proti njim ne morete pritoževati (saj so v vašo korist).

 

Sama ta odločba vam sicer ne priznava nobene odškodnine – to bi lahko dosegli šele z vložitvijo odškodninske tožbe na sodišče, za kar pa bi morali najeti odličnega odvetnika, pa še potem bi bil uspeh zelo negotov. Take odškodninske tožbe nasploh, proti državi pa še posebej so tako zahtevne in težke, da bi bile po tej poti odškodnine za ogromno večino izbrisanih praktično nedosegljive. Zato je naše Društvo izbrisanih (DIPS) že januarja 2009 od vlade zahtevalo, da pripravi poseben zakon o odškodninah izbrisanim, ki bi jim priznal sicer manjše, pavšalne odškodnine (npr. za vsak mesec izbrisa toliko, za izgubljeno zdravje toliko, za duševne stiske toliko itd.), ki pa bi bile zanje dosegljive brez teh dragih in zelo tveganih postopkov na sodiščih. Niti Pahorjeva vlada o tem ni hotela niti slišati – Janševa opozicija pa seveda še toliko manj. Toda 26. junija letos pa je sodišče v Strasbourgu (ESČP) zahtevalo od vlade točno to – in ji je dalo rok, da v enem letu pripravi tak zakon o odškodninah za izbrisane.

 

Sedaj morate torej počakati do junija naslednje leto, ko bomo videli, ali bo vlada tak zakon res pripravila – če ga ne bo (ali če bo tak, da ga ESČP ne bo priznalo kot poštenega), pa se boste lahko z zahtevo za odškodnino obrnili neposredno na ESČP. Več o vsem tem si boste takrat lahko prebrali na tej spletni strani. Nekatre informacije o teh in drugih vprašanjih pa lahko najdete že sedaj.

Izbrisani: Čas je za odstope

Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni. 
Kosovel

Slovenija že več kot dve desetletji ni pravna država. Niti demokratična ne. Kajti v pravnih in demokratičnih državah spoštujejo ustavo, ne brišejo ljudi, odločno prepovedujejo diskriminacijo in dosledno uresničujejo mednarodne konvencije o človekovih pravicah. Nova slovenska oblast je februarja 1992 z izbrisom 25.671 prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo 5360 otrok, z enim samim zamahom obrnila hrbet vsem demokratičnim načelom, na katera je takrat sicer tako goreče prisegala. Ravnala je namreč tako, kot so z nelojalnimi in nezaželenimi prebivalci doslej praviloma počeli fašistični in komunistični oblastniki. Max Weber je o državi nekoč dejal, da je to ins titucija z »monopolom nad zakonitim nasiljem«. Peterletova vlada je tej klasični definiciji dodala novo kvaliteto. V demokracijo je namreč vpeljala še »nezakonito nasilje« in s tem storila velik korak nazaj, saj se je zatekla k potezam, tako značilnim za totalitarne režime, ki jih je nova oblast retorično sicer z gnusom zavračala in bridko kritizirala. Hladnokrvni aparat Obnašala se je, kot da bi v vsakem trenutku hotela prikimati Joséju Ortegi y Gassetu, ki je v svojih delih vztrajno svaril pred državo in njenimi zvijačami. Zanj država namreč ni porok svoboščin in pravic, temveč, kakor so na lastni koži občutili izbrisani, hladnokrvni aparat, ki lahko kadarkoli samovoljno odpravi posameznikove svoboščine – prav tiste, ki naj bi jih s svojim obstojem pravzaprav omogočala ... In prav srhljivo je, da so se do izbrisanih po padcu Demosa enako ali zelo podobno obnašale tudi vse naslednje vlade. Z izjemo prejšnje, ki je poskušala popraviti zamujeno in si, kakšen paradoks, namesto podpore prislužila zgolj kritike. Ne le takrat, ampak tudi zdaj, že po odločbi evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Z izjavami notranjega ministra Vinka Gorenaka na primer, ki govori o »tako imenovanih izbrisanih, saj da gre pri večini za špekulante in nič drugega«, in se nato obregne še ob »Katarino Kresal in njej podobne, ki so trdili, da odškodnin ne bo«. Tudi nekateri drugi vidni politiki iz njegove politične opcije zagovarjajo mnenje, naj odškodnine izbrisanim zdaj plačajo tisti, ki so trdili, da jih ne bo. Kakšno sprenevedanje! Bistvo problema namreč niso odškodnine, ampak izbris . Če tega zločina – kar izbris nedvomno je – ne bi bilo , se e vropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu s to zadevo nikoli ne bi ukvarjalo. Zato ima Katarina Kresal, nekdanja notranja ministrica, povsem prav, ko v odgovoru zdajšnjemu ministru Vinku Gorenaku pravi, da zdaj ni več časa za osebno jamranje in populistične floskule, temveč je čas za dejanja. Pravzaprav v resnici sploh ni več pomembno, kaj si o vsem skupaj mislijo minister in njegovi politični enakomisleči, ker je sodni epilog na evropski ravni povedal vse. Izbris je bil in bil je nezakonit. Katarina Kresal v odgovoru dodaja, da ni nikoli govorila, da odškodnin ne bo, temveč da bodo o tem presojala sodišča. Zdaj je sodišče presodilo. Pa še to le za šest izbrisanih, dolžnost vlade pa je, da sprejme sistem odločanja o odškodninah drugih izbrisanih. Nezaželena manjšina Po svoje je v resnici prav neverjetno, kako sramotno se je slovenska politika, zlasti njen desni del, v preteklih letih obnašala do problema izbrisanih. Kot da se 26. februarja 1992 ni nič zgodilo. Kakor da izbrisani sploh ne obstajajo, kar zaradi izbrisa res niso. Toda izbris se seveda ni zgodil po naključju. Tak ih primerov je bilo v novejši zgodovini kar nekaj. Hannah Arendt, denimo, pravi, da so Židom v nacistični Nemčiji najprej sistematično odvzema li državljanstvo, šele nato so sledili načrtni izgoni in množični poboji. Da se je lahko zgodil holokavst, so torej Židje morali najprej postati ljudje brez državljanstva ... Nekaj podobnega se je leta 1962 zgodilo v diktatorski Siriji, ko so čez noč približno 150.000 Kurdom vzeli državljanstvo. Postali so »maktumini«. Neregistrirani. Njihovi potomci so še danes brez vsakršnih pravic. Kurdi so za arabsko večino v Siriji nekakšni »čefurji«. Nezaželena manjšina. Tako kot so bili v Sloveniji prebivalci nekdanjih bratskih republik. Rojeni v Sloveniji, a za vročične osamosvojitelje kljub temu samo »bosanci«, bitja s pol strešice, »ta spodnji«, »jugovići«, »jugoklateži«, »psi balkanske pasme«, »roba z juga«. Takšen sovražni govor je ves čas dopuščala tudi politika. Zato se ni mogoče izogniti občutku, da je bil izbris skrbno premišljena taktika političnih elit, ki jih je vodil duh »ponarodujočega nacionalizma«, kakor temu pravi Rogers Brubaker. Gre za definiranje nacionalnega telesa kot narodnega (etničnega). Za nekakšno načrtno politično in etnično homogenizacijo, ki ne priznava drugačnih – nelojalnih, nezanesljivih in sovražno razpoloženih južnjakov. Po tej plati je izbris 25.671 prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo 5360 otrok, grob poskus etničnega čiščenja. Nekakšna simbolna slovenska Srebrenica. Tam so Srbi fizično pobili več kot 8000 bosa nskih muslimanov. Drugačnih torej. Izbrisani prebivalci Slovenije so fizično sicer ostali živi, toda oblast jih je v najžlahtnejši maniri totalitarnih režimov zavestno pahnila v neobstoj. V nekakšen vzporedni svet. V pravno in socialno smrt. Diskriminacija Slovenska oblast je s to potezo grobo poteptala tri člene e vropske konvencije o človekovih pravicah, dokumenta nad dokumenti, ki ga je sicer tudi sama podpisala. Med njimi je očitno namenoma obšla tudi 14. člen, ki govori o prepovedi diskriminacije, kot v razsodbi opozarja sodišče v Strasbourgu. Dejstvo je, da se je do tujcev v Sloveniji, ki niso bili iz drugih jugoslovanskih republik, v resnici obnašala bistveno drugače kakor do tistih, ki jih je izbrisala. S tem je prebivalstvo države protiustavno razdelila na dve kategoriji. Na tiste, ki si zaslužijo živeti v »očiščeni« Sloveniji, in na tiste, ki morajo pri priči izginiti iz registra stalnega prebivalstva. In o tem je ves čas vztrajno molčala, saj je resnica o izbrisu, podobno kot pri povojnih pobojih, prišla na dan šele deset let kasneje ... Temeljno vprašanje je zdaj seveda, kdo je kriv za izbris 25.671 nedolžnih ljudi. Odgovor je po svoje zelo preprost. Slovenijo je 26. februarja 1992 vodila vlada, ki ji je takrat še predsedoval Lojze Peterle. Podpredsedniki so bili Mitja Malešič, Andrej Ocvirk in Leopold Šešerko, ministri pa Igor Bavčar, Janez Janša, Dimitrij Rupel, Jože Jeraj, Božidar Voljč, Viktor Brezar, Andrej Capuder, Janez Dular, Franc Godeša, Alojz Janko, Miha Jazbinšek, Jelko Kacin, Dušan Šešok, Jožef Osterc, Ingo Paš, Rajko Pirnat, Jožica Puhar, Izidor Rejc, Peter Tancig, Miha Tomšič, Igor Umek in Peter Vencelj. Glavna akterja izbrisa sta bila notranji minister Igor Bavčar in njegov državni sekretar Slavko Debelak, toda odgovornost predsednika vlade in drugih ministrov ni zato nič manjša. Vlada namreč vselej deluje kot eno telo, ki praviloma tudi kolektivno odgovarja za svoje (ne)ravnanje. Zločin je bil torej storjen in čas je, da glavni akterji zanj tudi odgovarjajo. Nekateri sicer trdijo, da je stvar zastarala. Le kako, če je sodišče v Strasbourgu o njej odločalo dvajset let po storjenem »grehu«? Toda pri tej žalostni zgodbi seveda še zdaleč ne gre le za kazensko odgovornost, ampak tudi za moralo. Slovenija kot Pakistan Prav zaradi nje bi morali glavni akterji izbrisa takoj po razsodbi iz Strasbourga v hipu odstopiti. Najprej zagotovo Lojze Peterle, predsednik vlade, ki je zagrešila izbris. Politik, ki ima na vesti uničena življenja 25.671 ljudi, med njimi tudi življenja več kot pet tisoč otrok, ne more več sedeti v evropskem parlamentu, tej hiši demokracije, kjer se sicer pogosto govori o spoštovanju človekovih pravic. A je kljub temu pred petimi leti brez trohice sramu in bremena krivde kandidiral celo za predsednika države. Član Peterletove vlade je bil tudi zdajšnji premier Janez Janša, ki ni sokriv samo za izbris, ampak je bil kot obrambni minister vpleten tudi v nezakonito trgovino z orožjem, kar sta v nedavno dokončani trilogiji V imenu države z vrsto dokumentov in izjav prič mojstrsko dokazala preiskovalna novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga. Zdaj ga na sodišča vabijo tudi zaradi domnevne vpletenosti v zadevo Patria. Razlogov za dokončni odhod iz politike – in še kam – je torej zelo veliko, toda Janez Janša ne le da vztraja v njej, ampak je znova celo na čelu vlade. V Grčiji, kjer vlada popoln ekonomski in politični kaos, je nekdanji obrambni minister Akis Coh adz opulos denimo že od aprila za zapahi. Zaradi spornih orožarskih poslov in korupcije ... V Pakistanu je vrhovno sodišče odstavilo premiera Jusufa Razo Gilanija, ker ni spoštoval sodišča. Zato ima Pakistan od junija novega predsednika vlade – Radža Perve za Ašrafa. Slovenija je torej hujša od Pakistana ... Tam se tudi Igor Bavčar zaradi odločnosti tamkajšnjih sodišč bržkone nikoli več ne bi ukvarjal z uničujočimi menedžerskimi posli. In ne s politiko. Čas je torej za odstope. In za korenite spremembe v politiki, ki je Slovenijo v preteklih dveh desetletjih pripeljala na rob gospodarskega, političnega in moralnega bankrota.

 

in Leto 2012
on 22 April 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information