POZIV DRŽAVNEMU ZBORU ob 18 letnici IZBRISA

V prvih dneh marca naj bi Državni zbor razpravljal in glasoval o zakonu, ki bi po odločbi Ustavnega sodišča iz aprila 2003 moral biti sprejet najkasneje do oktobra 2003, torej že pred šest in pol leti. Gre zgolj za odpravo neke pomanjkljivosti v »zakonu o izbrisanih« iz leta 1999, bolj znanem pod kratico ZUSDDD, s čimer naj bi se omogočila vrnitev nezakonito odvzetega statusa tudi tistim, ki jim vse do danes dovoljenje za stalno prebivanje še ni bilo vrnjeno – večini od njih zato ne, ker so bili po izbrisu prisiljeni Slovenijo zapustiti, vrniti pa se niso mogli.

Prvotni zakon iz leta 1999 sicer tudi tistim, ki so v Sloveniji ostali in so izgubljeni status kasneje ponovno pridobili, storjene krivice za nazaj ni popravil in jim tega statusa ni priznal tudi za nazaj – toda to prvo hudo neustavnost tega zakona je popravilo že kar Ustavno sodišče sámo z odločitvijo, da je vsem tem treba takoj, brez vsakega zakona, izdati samo še »dopolnilne odločbe« o priznanju tega že vrnjenega statusa tudi z veljavnostjo za nazaj. Žal tudi ta prva huda neustavnost še vse do danes ni bila odpravljena: leta 2004 je bilo izdanih samo 4.000 takih odločb, šele lansko leto, pod novo vlado, nato še okrog 2.300 – še vedno pa niso bile izdane tistim, ki so v preteklih letih namesto dovoljenja za stalno prebivanje dobili celo več kot to, namreč kar državljanstvo. Rešitev problema teh zadnjih 3.500 je nova vlada povsem brez potrebe vključila v sedaj predlagani zakon, namesto da bi ga že sama rešila z izdajo dopolnilnih odločb tudi zanje.

S to izjemo pa je sedaj predlagani zakon seveda namenjen predvsem rešitvi problema preostalih okrog 15.000 izbrisanih, ki statusa sploh nimajo urejenega oziroma se v ogromni večini v Slovenijo po izbrisu sploh niso več mogli vrniti. Toda številka 15.000 je tu zelo varljiva, saj je vnaprej jasno, da velika večina od njih za vrnitev v Slovenijo po 18 letih sploh ni več zainteresirana in zato zelo verjetno zahtevnega in dolgotrajnega postopka za vrnitev statusa niti sprožila ne bo – koliko od tistih, ki ga bodo sprožili,  bo v njem dovoljenje za vrnitev v Slovenijo tudi res dobilo, pa je seveda nadaljnje vprašanje. V postopku bodo morali dokazati, da so bili zaradi posledic nezakonitega izbrisa takrat Slovenijo res prisiljeni zapustiti in pa, da so se kasneje skušali vrniti, a da jim je bilo to onemogočeno. Že število tistih, ki se bodo v ta zahtevni in dolgotrajni postopek sploh spustili, utegne biti torej precej majhno – za koliko med njimi se bo na koncu (tudi pred sodišči) ta postopek uspešno končal, pa bo znano šele čez mnogo let.

Ta pravno zapletena, mučna in dolgotrajna pot za popravo krivic, ki so bile ljudem februarja 1992 narejene tako rekoč z eno potezo peresa, je glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča danes, 18 let po nezakonitem izbrisu, žal edina realno možna, ker politične volje in  sposobnosti za drugačno, hitrejšo in bolj pošteno popravo krivic v tej državi žal ni mogoče zbrati in učinkovito uveljaviti. Zato člani Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, zbrani na 8. letni skupščini, pozivamo Državni zbor  in tudi vse tiste politične stranke, ki se v resnici zavzemajo za spoštovanje Ustave in človekovih pravic,  da predlagani zakon sprejmejo in s tem to težko pot do vsaj simbolične poprave krivic omogočijo vsaj tistim, ki se bodo po 18 letih nanjo sploh še lahko podali.

      

Člani Društva izbrisanih  prebivalcev Slovenije,

zbrani na 8. letni skupščini 20. februarja 2010 v Ljubljani

 

 

in Leto 2010
on 24 Maj 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information