Poročilo o delu DIPS za leto 2009 - (tudi vsebina izdane brošure MNZ)

MNZ je izdalo brošuro - Informacija o ureditvi statusa izbrisanih. Vsebino izdane brošure najdete na spletni strani MNZ

http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/SOJ/izbrisani/Brosura_izbrisani.pdf

 

Poročilo o delu DIPS za leto 2009 (oziroma od 7. skupščine 21. 2. 2009 do 8. skupščine 20. 2. 2010)

 

Ker je bil na 6. skupščini podan pregled dela društva v vseh šestih letih obstoja do takrat, tudi na letošnji skupščini, enako kot lani, Izvršni odbor podaja le kratko poročilo o delu v zadnjem letu.

Izvršni odbor je imel v tem letu šest sej, na katerih je obravnaval tekočo problematiko in sproti reagiral nanjo. V tem letu je bilo za nas najpomembnejše delovanje vlade in ministrstva za notranje zadeve pri tem, da bi se končno izvršila odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003, pri čemer je preko našega pravnega zastopnika g. Krivica sodelovalo tudi naše društvo. Temu najpomembnejšemu dogajanju v lanskem letu je zato posvečeno prvo poglavje našega letnega poročila.

 A. Uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča   

Po štirih letih Janševe vlade in popolnega zastoja pri reševanju problema izbrisanih se je z oblikovanjem Pahorjeve vlade konec leta 2008 ponovno odprla možnost za reševanje problema izbrisanih. Odločilni trenutek je bilo oblikovanje koalicijskega sporazuma v začetku oktobra 2008. Takrat je pravnemu zastopniku našega društva uspelo vzpostaviti stik s pripravljalci koalicijskega sporazuma. Ob našem sodelovanju je bila tako v koalicijski sporazum vnesena naslednja formulacija:

13.4.   …   Koalicijski partnerji bomo zagotovili, da bo MNZ takoj nadaljevalo z izdajanjem dopolnilnih odločb v skladu z 8. točko odločbe ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 03. 04. 2003. Predlagali bomo tudi zakon, s katerim bomo uveljavili odločbi ustavnega sodišča o izbrisanih. Pri tem lahko zakon določi, v katerih primerih jim zaradi lastnih ravnanj stalnega prebivališča na dan izbrisa ni mogoče priznati ali jim ga ni mogoče priznati za celotno obdobje po izbrisu. Pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave Republike Slovenije naj bo mogoče uveljaviti le v primerih protipravnega ravnanja državnih organov, in sicer za škodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti.

Že iz gornjega citata iz koalicijskega sporazuma je bil po eni strani viden resen namen nove vlade, da se končno (s 6-7-letno zamudo) izpolnita obe zahtevi iz odločbe Ustavnega sodišča (izdaja dopolnilnih odločb in sprejem  zakona), po drugi strani pa žal tudi njeno cincanje in nenačelno taktiziranje okrog politično občutljivega vprašanja odškodnin. Sedaj, dobro leto dni kasneje, lahko ugotovimo, da je bila prva obljuba (izdaja dopolnilnih odločb) delno uresničena, vendar žal z neko hudo pomanjkljivostjo (o tem več kasneje), in da je druga obljuba (sprejem zakona za vse preostale izbrisane) z manjšo zamudo na dobri poti, da bo zakon morda v marcu 2010 vsaj v Državnem zboru sprejet (ostane potem še vprašanje referenduma, ki ga bo gotovo zahtevala opozicija) – in da se hkrati stališče vlade do vprašanja odškodnin v tem letu žal ni spremenilo.

 

Da bi člani lahko bolje razumeli ta zapletena pravna in politična vprašanja, skušamo v nadaljevanju tega poročila ta tri ključna vprašanja (1. dopolnilne odločbe, 2. zakon, 3. odškodnine) – in ob tem tudi prispevek DIPS pri njihovem reševanju - nekoliko natančneje, a hkrati na čimbolj preprost in razumljiv način razložiti.

 

1. Dopolnilne odločbe

 

Po znameniti 8. točki odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003 bi Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) moralo vsem tistim, ki so si do takrat že uredili svoj status s ponovno pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje (ali celo kar s pridobitvijo državljanstva, kar je še več od tega), izdati »dopolnilne odločbe«, s katerimi se prizadetim priznava status stalnega prebivalca Slovenija tudi za nazaj (retroaktivno), torej tudi za čas od izbrisa do njegove ponovne pridobitve.  Po takratni oceni Ustavnega sodišča naj bi bilo takih upravičencev okrog dve tretjini vseh izbrisanih, torej okrog 12.000 od takrat priznanih 18.305  izbrisanih – takratni minister za notranje zadeve dr. Rado Bohinc pa je z izdajanjem teh odločb najprej eno leto zavlačeval, nato pa je od februarja do julija 2004 izdal samo okrog 4.000 takih dopolnilnih odločb in nato s tem brez pojasnila prenehal.

 

Ko je nova vlada obljubila, da bo izdajanje dopolnilnih odločb dokončala, smo zato pričakovali izdajo še najmanj 8.000 dopolnilnih odločb (oziroma še več, ker si je status od leta 2003 do sedaj  uredilo gotovo še nadaljnje večje število izbrisanih). Namesto tega je ministrstvo že na začetku leta napovedalo, da bo teh odločb le še 3.000 in da bodo izdane v mesecu ali dveh – v resnici pa se je to zavleklo vse do sedaj, izdanih pa je bilo največ 2.500, morda še manj teh odločb.

 

Že od te začetne napovedi (3.000) naprej je bilo jasno, da tudi ministrica Kresalova žal nadaljuje povsem nerazumljivo in nesprejemljivo stališče ministra Bohinca, da se dopolnilne odločbe ne bodo izdajale tistim izbrisanim, ki so si status v teh letih uredili kar direktno s pridobitvijo državljanstva (ne da bi najprej pridobili dovoljenje za stalno prebivanje kot tujci in šele nato morda še državljanstvo) – takih izbrisanih pa je po uradnih podatkih MNZ okrog 3500 (točno: 3499). Pri tem sta se oba ministra izgovarjala na to, da ta kategorija izbrisanih v odločbi US ni izrecno omenjena, kar pa je neresen in pravne države nevreden izgovor. Kdor je pridobil direktno državljanstvo,  namreč dovoljenja za prebivanje sploh več ne potrebuje, saj tega potrebujejo samo tujci. Prišlo je do smešno-žalostnega paradoksa: kdor je poprej dobil dovoljenje za stalno prebivanje, je nato dobil še to »dopolnilno odločbo« s priznanjem statusa tudi za nazaj – komur je v teh letih Slovenija podelila  celo državljanstvo, torej več kot tistim prvim, pa priznanja statusa za nazaj na ta poenostavljeni način ne dobi! Ta čudna poteza seveda novi vladi ni  v čast – razumeti jo je mogoče samo kot taktiziranje, da število izdanih dopolnilnih odločb ne bi bilo preveliko.

 

Toda tudi če 6.500 izdanim dopolnilnim odločbam (4.000 pred šestimi leti in 2.500 lani) prištejemo še teh 3.500, ki niso bile izdane, čeprav bi morale biti, dobimo samo številko 10.000 in ne 12.000 ali še več, kolikor bi po takratnih ocenah teh dopolnilnih odločb bilo treba izdati. Toda ta dodatna razlika po našem mnenju ni sporna in je po našem mnenju samo posledica natančnejše evidence in kontrole upravičencev, ki jo je izvedlo sedanje ministrstvo, medtem ko je pri prejšnjih višjih številkah (12.000 ali več) šlo le za približne ocene. Čeprav je ta natančnejša evidenca namesto prejšnje številke 18.305 vseh izbrisanih januarja 2009 pokazala okrog sedem tisoč več izbrisanih (25.671), je število upravičencev do dopolnilnih odločb istočasno radikalno zmanjšala: od 12.000 samo na 6.500 (in tudi če bi slednjim prišteli še prej omenjenih »namerno izpuščenih« 3.500, bi po tej sedanji statistiki dobili še vedno samo 10.000 upravičencev do dopolnilnih odločb). To  je pomembno pripomniti zaradi demagoškega hrupa, ki ga je opozicija dvignila zaradi povečanja po podatkih izračunanega števila vseh izbrisanih od 18.305 na 25.671 – čeprav ne prva ne druga številka ne pomenita, koliko ljudem bo ta status res priznan, kajti priznan bo le tistim, ki ga bodo v postopku individualno dokazali. In kot se je že številka 12.000 izbrisanih z domnevno že urejenim  statusom do leta 2003 sedaj izkazala za preveliko, se bo to na koncu vseh postopkov izkazalo tudi za to število vseh izbrisanih.

 

Če je od sedaj ocenjenih približno 25.000 izbrisanih po gornjih pojasnilih okrog 10.000 takih, ki so si status (vsaj za naprej) doslej že uredili, to torej pomeni, da preostane še okrog 15.000 takih, ki si statusa še sploh niso uredili. Nekaj takih, a zelo malo, sicer že ves ta čas (brez vseh dokumentov) živi v Sloveniji, toda ogromna večina teh 15.000 so nedvomno tisti izbrisani, ki so po izbrisu zapustili Slovenijo, ker v njej brez dokumentov niso mogli preživeti. Koliko od njih bo po uveljavitvi zakona, ki naj bi bil naslednji mesec sprejet, sploh vložilo zahtevo za vrnitev pred 18 leti odvzetega statusa, je veliko vprašanje, saj po tako dolgem času za vrnitev v Slovenijo mnogi sploh več ne bodo imeli ne interesa ne finančnih in drugih možnosti – in koliko od tistih, ki bodo to zahtevo ali prošnjo vendarle vložili, bo izpolnilo relativno težke in zahtevne zakonske pogoje zanjo, pa je nadaljnje veliko vprašanje. Prava številka vseh izbrisanih zato najbrž nikoli ne bo znana – in zato je sedanji prepir o tem, kako se je prvotna številka 18.305 povečala na sedanjih 25.671, za kar državljani plačujejo celo drago parlamentarno preiskavo, popolnoma nepomemben oziroma prepir za oslovo senco. Pomemben je seveda za pridobivanje političnih točk pri naivnih in neinformiranih volivcih – in v ta namen ga opozicijske politične stranke tudi izkoriščajo.  

 

Če se po tem vmesnem pojasnilu o skupnem številu vseh izbrisanih vrnemo k vprašanju dopolnilnih odločb, naj torej ponovimo: to prvo svojo obljubo je sedanja vlada izpolnila le delno – namesto najmanj 6.000 še manjkajočih dopolnilnih odločb jih je izdala samo 2.500, 3.500 nespornih upravičencev pa je za to prikrajšala.

 

To sicer ne pomeni, da jih namerava sploh prikrajšati za pravico do priznanja statusa tudi za nazaj – to pravico jim namreč priznava v 1.b členu zakona, ki naj bi bil sedaj sprejet. Vendar je njihov položaj s tem kar dvakrat bistveno poslabšala:

- prvič zato, ker bodo po zakonu tako »posebno odločbo« dobili samo, če bodo zanjo posebej zaprosili, ne pa po uradni dolžnosti, kot so se doslej izdajale »dopolnilne odločbe« po 8. točki odločbe US,

- drugič in predvsem pa zato, ker je tako uresničitev te njihove po vsem nesporne pravice odvisna od tega, ali bo ta zakon (ki pa ureja predvsem položaj preostalih 15.000 izbrisanih – člen 1b o teh 3.500 »dodatnih« je temu samo dodan) sploh sprejet in po sprejemu tudi uveljavljen, ali pa bo opoziciji uspelo vse to že v Državnem zboru ali pa nato z referendumom preprečiti.

 

2. Zakon

 

Za vse tiste izbrisane, ki dovoljenja za stalno prebivanje (ali državljanstva) po izbrisu še niso ponovno dobili, bi morala biti v šestih mesecih po izdaji odločbe US, to je že do srede oktobra 2003, izdana samo majhna dopolnitev zakona iz leta 1999 (ZUSDDD), da bi bila s to dopolnitvijo odpravljena neustavnost ZUSDDD oziroma njegova pomanjkljivost, ker v njem ni bil dovolj jasno in natančno določeno, v kakšnih primerih se lahko šteje, da izbrisani izpolnjuje pogoj »dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji«, čeprav je bil zaradi posledic izbrisa takrat prisiljen Slovenijo sam zapustiti ali pa je bil celo izgnan oziroma mu ni bila dovoljena vrnitev. Kot je znano, v letih 2003-2004 zaradi umikanja takratne Ropove vlade pred pritiski opozicije tak zakon ni bil sprejet, v letih 2005-2008 je Janševa vlada to zahtevo Ustavnega sodišča popolnoma ignorirala (oziroma jo je hotela izigrati s ponujanjem nekakšnega ustavnega zakona, na kar pa leva opozicija seveda ni pristala, ker bi bilo to v nasprotju z odločbo US) – in šele sedanja Pahorjeva vlada se je resno lotila te naloge.

 

Prvi meseci leta 2009 so bili posvečeni problemu dopolnilnih odločb, potem je bilo v marcu precej časa izgubljenega zaradi interpelacije proti ministrici Kresalovi zaradi njenega zavzemanja za izpolnitev odločbe US (interpelacija je bila obravnavana v DZ 1. aprila, pri pripravi odgovorov na neutemeljene očitke opozicije smo aktivno sodelovali tudi mi), tako da smo prvi osnutek zakona dobili od državnega sekretarja dr. Gorana Klemenčiča sredi junija. Od takrat naprej smo z njim tesno sodelovali pri pripravi tega zakona, enako tudi predstavnika Mirovnega inštituta in Amnesty International. Mnoge naše pripombe so bile upoštevane, ne seveda vse, kljub temu pa ocenjujemo, da je predlog zakona, ki je januarja letos končno prišel v parlamentarni postopek, dober ali vsaj zadovoljiv. Če bo sprejet (predvidoma v marcu) in nato tudi uveljavljen (če torej ne bo zavrnjen na referendumu, s katerim grozi opozicija), bo omogočil, da bi se v nadaljnjih letih postopoma rešilo vprašanje vrnitve statusa stalnega prebivalca tudi za tistih 15.000 izbrisanih, ki ga vse doslej še niso dobili (večina od njih zato, ker ne živijo v Sloveniji), pa tudi vprašanje priznanja statusa za nazaj za tistih 3.500 izbrisanih, ki so medtem status stalnega prebivalca dobili vrnjen indirektno, namreč s pridobitvijo slovenskega državljanstva.

 

Skupaj se ta zakon torej nanaša na okrog 18.500 izbrisanih, saj je bil doslej status v celoti priznan  (tudi za nazaj – z dopolnilnimi odločbami) samo 6.500 izbrisanim, poleg tega pa še na otroke izbrisanih, rojene po 25. 6. 1991, ki v število izbrisanih doslej seveda niso bili vključeni, ker ob  svojem rojstvu niso bili vpisani v register stalnih prebivalcev.

 

Če smo rekli, da bo ta zakon »v nadaljnjih letih postopoma rešil vprašanje vrnitve statusa stalnega prebivalca tudi za tistih 15.000 izbrisanih, ki ga vse doslej še niso dobili«, pa to seveda ne pomeni,  da bo vseh teh 15.000 dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji tudi res dobilo. Brez večjih težav ga bodo seveda dobili tisti, ki so se v Slovenijo že vrnili in tu ponovno (ali celo brez prekinitve) prebivajo, vendar je takih najbrž zelo malo. Nadalje bo status po tem zakonu priznan različnim skupinam otrok izbrisanih staršev, ki si tega doslej niso mogli urediti, zlasti otroci, rojeni po 25. 6. 1991, seveda pod pogojem, da vse od rojstva naprej dejansko živijo v Sloveniji. Kot je bilo že povedano, ti v številko 15.000 sploh niso všteti. Ali bo dobilo vrnjen status tudi tistih skoraj 15.000 izbrisanih (če je bilo vseh res nad 25.000), ki sedaj živijo zunaj Slovenije, oziroma koliko od njih bo to dobilo, pa je odvisno najprej od tega, koliko od njih bo to sploh zahtevalo (z vložitvijo prošnje najkasneje v treh letih po uveljavitvi tega zakona), in nato seveda od tega, ali jim bo v postopku uspelo dokazati, da izpolnjujejo zakonske pogoje za to.

 

Razmere za življenje so se v teh 18 letih za te ljudi seveda bistveno spremenile – tako v Sloveniji kot tudi tam, kjer ti ljudje večinoma sedaj živijo. Komur bi sedaj uspelo izpolniti zakonske pogoje za priznanje statusa (torej dokazati, da je bil takrat prisiljen Slovenijo zapustiti, ker v njej zaradi izbrisa ni več mogel živeti, in dokazati, da se je poskušal vrniti, pa mu je bilo to onemogočeno) – postopek za dokazovanje vsega tega seveda utegne trajati več let, zlasti če bo prosilcev veliko – bi se potem, ko bi dovoljenje dobil, moral (tako določa 1.e člen zakona) »v roku enega leta preseliti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem«, v nasprotnem primeru pa se mu dovoljenje razveljavi. Le »iz zdravstvenih, družinskih ali drugih utemeljenih razlogov se na prošnjo ta rok lahko podaljša«.

 

Možno je seveda, da bodo prošnje vložili tudi tisti, ki na dejansko vrnitev v Slovenijo sicer ne računajo več,  vendar mislijo, da bi na podlagi priznanega statusa oziroma tega dovoljenja lahko dobili kakšno odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli ob samem izbrisu in v prvih letih po njem. Po našem mnenju bi seveda odškodnino za to škodo (vsaj neko pavšalno odškodnino, če njene konkretne višine danes ne morejo več dokazati) morali dobiti vsi, ki so bili takrat nezakonito izbrisani – toda praktične možnosti so minimalne, skoraj nikakršne. Kakšne so te možnosti, si lahko preberete spodaj v 3. točki »Odškodnine« in pa na naši spletni strani (www.izbrisani.org) pod naslovom »Odgovori na najčešća pitanja«. Iz teh (in drugih) razlogov ocenjujemo, da mnogi od teh 15.000 izbrisanih prošenj niti vložili ne bodo.

 

Kakšni so sedaj predvideni zakonski pogoji za to, da bi  bilo njihovi prošnji ugodeno, je bilo zgoraj na kratko že omenjeno (dokazati, da je bil takrat prisiljen Slovenijo zapustiti, ker v njej zaradi izbrisa ni več mogel živeti, in dokazati, da se je poskušal vrniti, pa mu je bilo to onemogočeno)  - podrobneje pa si lahko celoten predlog zakona z obrazložitvijo vred ogledate na internetu – na naši spletni strani (www.izbrisani.org). 

 

Najpomembnejši v njem so členi: 1.a (za otroke), 1.b (za tistih 3.500, ki so dobili samo državljanstvo, ne pa že pred tem dovoljenja  za stalno prebivanje), 1.c (za tiste, ki so dopolnilne odločbe dobili že leta 2004), 1.d (pogoji za tiste, ki so Slovenijo zapustili za več kot eno leto) in 1.e (rok enega leta po prejemu dovoljenja za vrnitev v Slovenijo).    

 

Pred temi novimi členi je spremenjen 1. člen prejšnjega ZUSDDD, kjer bo zdaj (v prvem odstavku) popravljena napaka, ko je v prvotnem ZUSDDD pisalo, da velja za »državljane držav naslednic nekdanje SFRJ« namesto (kot se sedaj popravlja) za tistega, ki je bil »na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ«, v drugem odstavku pa je določen način, kako se z odločbami na podlagi ZUSDDD popravlja nezakonitost, storjena z izbrisom

se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu, tudi v času od izbrisa do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba«). Tudi po tem (spremenjenem) zakonu bosta torej izbrisanemu za vrnitev statusa, ki mu je bil z izbrisom nezakonito odvzet, potrebni dve odločbi: s prvo mu bo (če bo za to vložil prošnjo  in bo o njej pozitivno odločeno) izdano novo dovoljenje za stalno prebivanje, nato pa mu bo po uradni dolžnosti (torej brez prošnje, avtomatično) izdana še »posebna odločba« (odločba US jih je imenovala »dopolnilne odločbe«), s katero mu bo ta status priznan tudi za nazaj (vse od izbrisa).

 

Iz nadaljnjih členov je pomembno omeniti, da bodo za odločanje o prošnjah na podlagi ZUSDDD v prihodnje pristojne upravne enote, ne več neposredno Ministrstvo za notranje zadeve. To seveda pomeni, da bo zoper negativno (zavrnilno) odločitev upravne enote možna še pritožba na MNZ, nato pa (kot doslej)  tožba na Upravno sodišče (upravni spor). Pritožbena pot zoper negativne odločbe bo torej daljša kot doslej,  sproženih postopkov bo na tisoče, dokazovanje, da so pogoji po zakonu izpolnjeni, pa utegne biti v mnogih primerih težavno in dolgotrajno – čeprav je v primeru pomanjkanja pisnih dokazov tako izgon ali zapustitev Slovenije zaradi posledic izbrisa kakor tudi neuspešne poskuse vrnitve v Slovenijo (zaradi zavrnitve na meji in podobno) seveda dovoljeno dokazovati tudi samo s pričami  (tudi samo z eno, če jih več ni mogoče dobiti).   

 

Vse zgoraj in že prej navedeno seveda pomeni, da pot do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu nikakor ne bo lahka in hitra, razen, upajmo, za otroke (po 1.a členu) in za tistih 3.500 po 1.b členu, kjer bi postopek moral potekati hitro, vsaj v večini primerov. Da bo za vse druge pot težja in daljša, je žalostna, a žal neizbežna posledica dvojega: prvič tega, da se zanje posledice nezakonitega izbrisa popravljajo šele 18 (ali še več) let kasneje, in drugič tega, da je Ustavno sodišče leta 2003 določilo prav to zapleteno in težko pot za popravo krivic tistim izbrisanim, ki si do takrat statusa še niso uredili. Morda bi takrat Ustavno sodišče lahko določilo tudi preprostejši in hitrejši način za popravo teh krivic, toda žal je izbralo to pot – in pravne države nevredni odpor tudi proti tej odločbi Ustavnega sodišča v preteklih šestih letih jasno kaže, da bi bilo sedaj iskanje kakšnih boljših in hitrejših rešitev popolnoma nesmiselno in celo škodljivo za interese izbrisanih. Še za uveljavitev tega zakona, ki se strogo drži pogojev, določenih v odločbi US, bo potrebno še mnogo političnega in pravnega napora in volje, da bo zakon najprej v parlamentu izglasovan in da bo nato na zahtevo parlamentarne večine, ki zakon podpira, Ustavno sodišče lahko prepovedalo izvedbo referenduma, ki ga bo proti zakonu gotovo zahtevala opozicija. To pa bo Ustavno sodišče lahko naredilo samo, če bo zakon v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, saj bi potem referendumska zavrnitev takega zakona pomenila kršitev ustavnih pravic prizadetih.

 

3. Odškodnine

 

 V zvezi s tem je Izvršni odbor DIPS na svoji seji dne 17. 1. 2009 sprejel naslednje stališče, ki smo ga predstavili na sestanku ministrice Katarine Kresal in državnega sekretarja dr.

Gorana Klemenčiča z nevladnimi organizacijami 20. januarja 2009:

»Če ta država še premore kaj čuta za pravičnost in poštenje, bo škodo, ki so jo ti ljudje utrpeli, enkrat morala na primeren način poravnati. Tudi zakon o nekih pavšalnih odškodninah bi bil najbrž sprejemljiv, s tem da bi seveda vsak, ki je prav zaradi izbrisa utrpel večjo škodo (izguba zaposlitve, podjetja, zdravja itd.) in ima za to ustrezne dokaze, to lahko iztožil pred sodiščem. Je pa to tako težko in zapleteno vprašanje, da ga je najprej treba temeljito proučiti in že zato, pa seveda tudi zaradi sedanje hude ekonomske krize v tem času še ni zrelo za odločanje. Najprej je treba izvršiti to, o čemer je bilo že zdavnaj razsojeno: vrnitev statusa.«  

 

To tretje odprto vprašanje – povrnitev škode izbrisanim – lahko torej pride na vrsto za politično razpravo in za odločanje šele po uresničenih prejšnjih dveh točkah. Ne samo zato, ker bo šele takrat lahko ustrezno proučeno in ovrednoteno, ampak tudi v upanju, da se bo do takrat Slovenija že vsaj toliko izkopala iz sedanje ekonomske krize, da bo o tem vprašanju racionalna razprava sploh možna.  Sedaj namreč na tako racionalno razpravo nista pripravljeni ne opozicijska ne vladna stran.     

 

Več informacij o vprašanju odškodnin lahko najdete na naši spletni strani (www.izbrisani.org) pod naslovom »Odgovori na najčešća pitanja«.

 

B. Druge aktivnosti v tem letu

 

1. Zaradi vedno bolj pogostih vprašanj izbrisanih (po e-mailu, po telefonu itd.) glede urejanja statusa, dopolnilnih odločb, odškodnin itd. smo marca 2009 pripravili in dali na našo spletno stran daljšo »Informacijo za izbrisane« pod naslovom »Odgovori na najčešća pitanja«, ker je postalo nemogoče na taka vse bolj pogosta vprašanja odgovarjati vsakemu posebej. V juniju smo temu dodali še »Tri dopunske informacije o tužbama za odštete«, ker je nekdo od izbrisanih (ne iz našega društva) takrat na svojo roko (oziroma v dogovoru z neko znano odvetniško družbo) začel zbirati prijave tistih, ki bi želeli vložiti odškodninsko tožbo. S to informacijo med drugim opozarjamo, da je dogovor z odvetnikom, da bo on plačan samo, če mu bo uspelo pred sodiščem odškodnino iztožiti, lahko za izbrisanega zelo nevaren in finančno tvegan, ker je v primeru samo delnega, npr. polovičnega uspeha, treba plačati tudi ustrezni del, npr. polovico stroškov nasprotne stranke in sodnih stroškov, v primeru zavrnitve tožbe pa celo vse te stroške v celoti. Celo v primerih delne uspešnosti tožbe se torej lahko zgodi, da bo prizadeti zaradi plačila stroškov izgubil več kot bo s tožbo dobil. Tudi ta nevarnost, na katero tu opozarjamo, je eden od razlogov, zakaj so po našem mnenju izbrisanim odškodnine po sodni poti praktično nedosegljive,  zaradi česar se zavzemamo za to, da bi se sprejel (kasneje, ne v sedanji ekonomski krizi) poseben zakon, ki bi izbrisanim priznal manjše, pavšalne odškodnine (podobno kot je bilo narejeno za žrtve vojne in povojnega nasilja).

 

2. Zaradi pridobivanja natančnejših podatkov vsaj o izbrisu tistih, ki so člani društva, smo za člane društva pripravili podrobnejši vprašalnik, ki ga izpolnjujejo novi člani ob vstopu v društvo in ki ste ga prejeli tudi vsi stari člani društva. Hkrati smo sprejeli tudi Pravilnik o varstvu osebnih podatkov, ki zagotavlja zakonito uporabo teh in drugih podatkov.

 

3. Sodelovanje z Mirovnim inštitutom in z Amnesty International. Poleg sodelovanja pri pripravljanju predloga novega zakona, kar je bilo omenjenom že zgoraj v poglavju A tega poročila, smo z Mirovnim inštitutom sodelovali še pri tekočem reševanju problematike posameznih izbrisanih, ki so se za pomoč obračali na nas ali na njih. V okviru triletnega projekta, ki ga je financirala Soroseva fondacija OSI, je bil del sredstev namreč namenjen tudi individualni pravni pomoči izbrisanim pri vodenju njihovih postopkov – ta del projekta pa je Mirovni inštitut izvajal preko takratne sodelavke organizacije PIC Katarine Vučko, katere dejavnost pa se sedaj nadaljuje neposredno pri Mirovnem inštitutu na Metelkovi 6. K njej smo pošiljali po pomoč tiste, ki jih ni mogel prevzeti v obdelavo naš pravni zastopnik, ki pa je občasno sodeloval z gospo Vučko tudi pri reševanju kakšnih težjih pravnih vprašanj.

 

4. Že pred obiskom komisarja Sveta Evrope za človekove pravice g. Hammarberga 6. oktobra 2009 smo stopili v stik z njegovimi sodelavci in jih natančno informirali o stanju pri reševanju problema izbrisanih v Sloveniji, nato pa smo seveda sodelovali tudi pri krajšem razgovoru z g. Hammarbergom v prostorih Informacijsko-dokumentacijskega centra Sveta Evrope v Ljubljani. Komisar Hammarberg v polni meri nadaljuje prizadevanja za rešitev problema izbrisanih, ki jih je začel že njegov predhodnik g. Gil Robles  v letih 2003 in 2005. Njuna podpora je za nas velikega pomena.

Pripravil Matevž Krivic.

 

in Leto 2010
on 22 April 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information