OB DNEVU ČLOVEKOVIH PRAVIC 2007
Ob dnevu človekovih pravic 2004 (pred tremi leti) smo naslovili apel slovenskim in evropskim organom, ki smo ga spomladi 2005 nato vložili tudi kot peticijo Evropskemu parlamentu v Bruslju. Na odgovor še vedno čakamo. Iz te peticije citiramo:
Dosedanje zavajanje javnosti ...
je bilo tako uspešno, da temu še danes nasedajo celo ugledni medijski komentatorji in javnostše dodatno zavajajo, da pravzaprav niti ni več kaj reševati, saj da je bil z znamenitimi "dopolnilnimi odločbami" skoraj ves problem že rešen. Z isto neverjetno lažjo, da "je problem izbrisanih v večji meri rešen", je pred dnevi postregel tudi dr. Bohinc sam (op.: takratni notranji minister) na svoji zadnji tiskovni konferenci.
Naj vas – in javnost – zato opozorimo na resnico. Problem 18.305 nezakonito izbrisanih ima danes tri bistvene dele:
1. ena tretjina nezakonito izbrisanih je še vedno izbrisana; ta krivica jim še ni bila ne priznana ne popravljena – popravljena pa mora biti prav vsem, ki jim je bila storjena, ne glede na to, kaj se je z njimi dogajalo kasneje in ali so danes še v Sloveniji ali ne (česar Bohinčevo ministrstvo kljub javni obljubi dne 20.6.2002 vse do danes niti ugotovilo ni);
2. dve tretjini (nad 12.000 izbrisanih) sta v 12 letih postopno sicer ponovno pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali celo državljanstvo, vendar pa je bilo z znamenitimi "dopolnilnimi odločbami" letos to priznano z veljavnostjo za nazaj le okrog 4.000 prizadetim, kar pomeni grobo kršitev odločbe ustavnega sodišča; prejšnja vlada in opozicija sta družno zamolčevali javnosti, da odločba US izrecno zahteva takojšnjo vrnitev statusa za nazaj za dve tretjini izbrisanih, ne le za štiri tisoč;
3. pot do odškodnine za škodo, povzročeno v letih 1992-2001 (kasneje nastala škoda je zanemarljiva), pa je za vse sploh popolnoma zaprta – po zakonu moraš namreč odškodnino zahtevati najkasneje tri leta po tem, ko si za škodo zvedel, in najkasneje pet let po tem, ko je škoda nastala; vsi politiki so javnost zavajali, da "grozijo" ogromne odškodnine in da jih je treba z zakonom omejiti ali celo izključiti – v resnici pa že sedaj po zakonu sploh možne niso in bi jih moral "sistemski zakon" šele omogočiti, seveda v okviru ekonomskih zmogljivosti države.
Če povzamemo: od navedenih treh hudih problemov izbrisanih sta po 13 letih prvi in tretji še vedno popolnoma nerešena, pri drugem pa je bilo doslej izdanih le okrog štiri (namesto dvanajst) tisoč "dopolnilnih odločb" – in še te so do rešitve tretjega problema (problema odškodnin) zgolj simbolične narave, torej vse do takrat "papir brez vrednosti".
Kmalu bo 16 let od nezakonitega izbrisa – in vse gornje je še vedno nerešeno, od sedanje vlade napovedani "ustavni zakon o izbrisanih" pa je zgolj prozoren zaslepljevalni manever, saj po vsebini v celoti negira odločbo Ustavnega sodišča. Zato ponavljamo iz zgoraj citirane peticije:"Sprašujemo zlasti institucije EU in Sveta Evrope, do kdaj še nameravajo mirno tolerirati tako očitne izpade slovenskih oblasti proti temeljnim načelom pravne države in spoštovanja človekovih pravic – torej v državi, ki naj bi že čez dve leti kot prva med novimi članicami prevzela predsedovanje EU."
Zdaj je do prevzema slovenskega predsedstva EU samo še tri tedne – tudi zadnji dve leti torej vlada ni storila za odpravo te sramote Slovenije kot pravne države popolnoma ničesar. Kdo torej v resnici sramoti Slovenijo v tujini?
Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije
Ljubljana, 10. 12. 2007 Predsednik: Marko Perak
»Pozornost do ljudi katerim je (bilo) prikrito trpljenje« Delo 11.12.07
Da po javnih medijih o izbrisanih lažejo poslanci SNS in SDS, nekako še razumem, saj si s tem nabirajo politične točke. Da pa z neresnicami javnost zavaja predsednik vlade Janez Janša in to celo na proslavi ob Dnevu človekovih pravic, to pa je najmanj, kar lahko rečem, nedostojno glede na njegov položaj, pa četudi to počne iz istega razloga.
In kaj neresničnega je povedal na proslavi ob Dnevu človekovih pravic Janez Janša. Da država Slovenija ni dolžna za nazaj podeljevati državljanstva tistim, ki tega niso želeli. Izbrisani namreč za nazaj ne zahtevajo podelitev državljanstva, ampak zahtevajo, da se jim vrne ukradeno dovoljenje za stalno bivanje. S krajo dovoljenja za stalno bivanje pa so jim posredno s strani države ukradene vse pravice, ki so povezane s tem dovoljenjem (socialne pravice, pravica do dela, pravice do zaslužene pokojnine, pravica do svobodnega gibanja itd).
In kdaj se bo Janez Janša opravičil vsem izbrisanim, katerim je država nezakonito (to je ugotovilo tudi Ustavno sodišče) vzela pravico do stalnega bivanja, še posebej pa tistim, ki jih je država nezakonito izgnala kar za nekaj let, jim s tem za čas izgona vzela ustavne pravice kot so: pravica do uživanja svoje lastnine, pravico do družinskega življenja, pravico do starševstva itd. Še posebej bi se bilo treba opravičiti sorodnikom nezakonito izbrisanega, ki so ga v vojnem času iz Slovenije izgnali na Hrvaško, tam pa so ga ubili, ker je bil srbskega rodu. Posebej bi se bilo treba opravičiti tudi tistim izbrisanim, ki so zboleli, pa se niso mogli zdraviti, ker jim je bilo z izbrisom odvzeto zdravstveno zavarovanje, nekateri od njih so žal že pokojni. Lepo bi bilo, da se opraviči tudi otrokom izbrisanih, saj je prenekaterim, še posebej otrokom izgnanih, za nekaj let država odvzela ustavno pravico do obeh staršev, pravico do normalnega odraščanja v krogu družine, ter s tem povzročila psihične bolečine, ki so se globoko vrezale v njihova srca.
Bo opravičilo za mnoge prepozno, kot je prepozno za mnoge politične obsojence? Naj Janeza Janšo opomnim, da je od izbrisa minilo že skoraj šestnajst let. Njegovo reševanje problema izbrisa z ustavnim zakonom pa je samo kupovanje časa in lažno predstavljanje pred domačo in tujo javnostjo, predvsem pred EU, kateri bo ravnokar predsedovala, da želi država ta problem čim prej rešiti. Ta čimprej traja že šestnajst let!
V zvezi z izjavo Janeza Janše na proslavi ob Dnevu človekovih pravic v Cankarjevem domu, da so vsi, ki so želeli pridobiti slovensko državljanstvo, tega tudi dobili, pa naj povem, da tudi to ni res. Mnogim je bila prošnja zavrnjena, med drugimi tudi nezakonito izgnanim, ki so pravočasno zaprosili za državljanstvo, med postopkom reševanja teh prošenj jih je država izgnala, nakar jim je cinično odgovorila, da državljanstva ne morejo dobiti, ker dejansko ne živijo v Sloveniji. Mnogim izbrisanim pa uradniki na občinah nezakonito, ponavljam nezakonito, niso sprejeli prošenj za državljanstvo, češ da morajo k prošnji priložiti sveže dokumente matične države, kar pa je bilo nekaterim v tistih časih nemogoče storiti pravočasno. Jasno, ti ljudje od države Slovenije niso dobili državljanstva, ampak izbris iz stalnega bivališča.
Še nekaj pa naj omenim v zvezi s prisotnostjo izbrisanih pred Vilo Podrožnik, kjer je bila tudi proslava ob Dnevu človekovih pravic, ki jo je organizirala varuhinja človekovih pravic. Janez Janša in drugi povabljenci iz SDS nas niti pogledali niso, kaj šele da bi z nami spregovorili. Zato sprašujem:«Mar imate tako slabo vest, da se izbrisanim in njihovim družinskim članom ne upate niti pogledati v oči?«
Silva Stanković, Vrhnika
