Leto 2007

TISKOVNA KONFERENCA OB15 LETNICI IZBRISA  in  VZORČNA TOŽBA    VEČ O TEM: 

Besedilo vladnega predloga Ustavnega zakona z dne 29.10.2007

 

Politični zločin, ne "administrativna napaka"

 

Pozornost do ljudi katerim je (bilo) prikrito trpljenje11.12.2007

 

OB DNEVU ČLOVEKOVIH PRAVIC 2007 VEČ O TEM:

 

 

 

DRUŠTVO IZBRISANIH PREBIVALCEV SLOVENIJE

 

I z v r š n i    o d b o r je priredilo

 

TISKOVNO KONFERENCA OB 15-LETNICI IZBRISA

 


v torek, 27. februarja

 

v dvorani gostilne "Pri Jovotu", Poljanska 99 (Kodeljevo), Ljubljana

 

Na tiskovni konferenci smo javno predstavili tudi "vzorčno tožbo za odškodnino", ki naj bi jo v teh in naslednjih dneh skušalo vložiti čimveč od tistih 4.093 izbrisanih, ki so pred tremi leti (od februarja do julija 2004) vendarle prejeli od MNZ t. i. dopolnilne odločbe, da se jim prizna stalno prebivanje v Sloveniji vse od izbrisa naprej (torej tudi za nazaj). Po odločbi Ustavnega sodišča bi jih moralo prejeti sicer nad 12.000 izbrisanih, toda minister Bohinc je odločbo US izigral tudi v tej točki. Ta tožba je poskus (brez mnogo upanja na uspeh), da bi vsaj nekateri od teh 4.093 ljudi, ki bodo zmogli ta napor (denarja za organiziranje pravne pomoči za te izjemno zahtevne tožbe namreč ni), vendarle poskusili prehoditi še to mučno in najbrž desetletno pot skozi štiri slovenske sodne instance, da bi bila s tem potem izpolnjena tudi procesna predpostavka za pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Pravnih ovir na tej mučni in dolgi poti pa je toliko, da je upanje na uspeh videti le kot drobna lučka na koncu predora pod Mont Blancom – ki je ob vstopu v tunel seveda niti videti ne moreš.

 

Če bi ta država imela kaj časti in poštenja, bi seveda morala vprašanje ustreznih odškodnin

 

za svoje nezakonito ravnanje (torej za sam nezakoniti izbris, ne samo za morebitne manj pomembne kasnejše napake, kakor se vlada sedaj povsem neresno in neodgovorno izmika) urediti s posebnim zakonom. Že v našem edinem doslej možnem nastopu v Državnem zboru 12. 1. 2004 smo na to opozorili takole: "Da, poseben zakon o odškodninah za posledice izbrisa bo nujno potreben – toda (tudi) zato, da bo država, ki je to škodo 12 let nezakonito povzročala, sedaj omogočila tudi njeno zakonito poravnavo. Ponavljamo: v  okvirih, ki jih država ekonomsko, finančno in socialno zmore – v skladu s prej že navedenim ustavnim načelom sorazmernosti. Pošteno do vseh – in brez razpihovanja sovraštva med socialno in protipravno prizadetimi skupinami različnih vrst, da bi vladajoči nad vsemi njimi lažje vladali (po zloglasnem rimskem načelu: Divide et impera!). Če tega ta država ne bo pripravljena storiti, bo to predmet še dodatnega, posebnega postopka pred ustavnim sodiščem, in, če bo treba, seveda tudi pred ESČP v Strasbourgu."

 

V imenu IO DIPS: Matevž Krivic

 

 

OKROŽNO SODIŠČE V LJUBLJANI

 

Tavčarjeva 9, Ljubljana

 

ali (za tožbe za do 2 milijona SIT oz. 8.345 € odškodnine)

 

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

 

....................................., Ljubljana

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tožeča stranka: .....................................................................

 

Tožena stranka: REPUBLIKA SLOVENIJA, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo ............

 

T  O  Ž  B  A

 

na plačilo  ................................ € s pp

 

in

 

P R O Š N J A   Z A   O P R O S T I T E V

 

P L A Č I L A   T A K S

 

 

 

       2-krat

 

       listine v dveh izvodih

 

  pooblastilo

 

I.

 

Tožnik (tožniki) spada(jo) med tiste, ki so bili večinoma 26. 2. 1992 (ali kasneje, v povsem izjemnih primerih celo prej) nezakonito izbrisani (izločeni) iz registra stalnih prebivalcev Slovenije.

 

To tožbo (na besedilu, ki ga je pripravilo Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije oziroma njegov pravni zastopnik Matevž Krivic) vlagajo tisti izmed izbrisanih, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve spomladi 2004 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. 246/02 z dne 3. 4. 2003 izdalo t.i. dopolnilne odločbe, s katerimi jim je takrat nezakonito odvzeti status priznalo tudi za nazaj. Žal tudi s tem aktom prizadetemu posamezniku država še vedno ni priznala, da je bil takrat tudi njemu status nezakonito odvzet. Dikcija teh odločb je namreč tako skrajno birokratsko prazna in zavajajoča, da ne laik ne pravnik njene prave vsebine sploh ne more dojeti. Izrek se glasi: "Ugotovljeno je, da ima N. N. od 25.2. 1992 do ..... v Republiki Sloveniji stalno prebivanje" – in podobno, z nekaj variacijami, je zapisano tudi v obrazložitvi. Ministrstvo je to nerazumljivost teh odločb očitno zaznalo tudi sámo, zato je vsaki taki odločbi dodan tudi spremni dopis, v katerem je v prvem odstavku ponovljena prej citirana dikcija iz izreka odločbe, nato pa je v drugem odstavku dodano naslednje pojasnilo: "Odločba pomeni, da ste zakonito prebivali kot stalni prebivalec v RS od 25. 2. 1992 naprej, torej tudi v časovnem obdobju, preden ste pridobili dovoljenje za stalno prebivanje." Tudi to "pojasnilo" torej še vedno ne pove, da je bil prizadetemu status "zakonitega stalnega prebivalca" odvzet nezakonito – temu se izogne in (skupaj z odločbo) "ugotavlja" le, da je prizadeti, potem ko je bil "zakoniti stalni prebivalec Slovenije" do 25. 2. 1992, v enakem statusu tudi od takrat naprej (zakaj ne od 26. 2. 1992 naprej, ko se je dejansko zgodil nezakoniti izbris, je samo še ena od nedoslednosti v dikciji teh odločb).

 

Šele če ta čudna izmikanja in uradne "ugotovitve" obravnavamo skupaj z odločbo US št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, lahko pridemo do logične ugotovitve, da je s temi odločbami država vendarle – čeprav ne izrecno – posamezniku priznala, da je bil izbris v njegovem primeru nezakonit. V 14. točki obrazložitve omenjene odločbe US namreč piše med drugim takole: "Prav tako ne bi smeli pristojni organi opraviti prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage."

 

 

 

Šele po tako zapleteni interpretacijski poti (ki prava neukim strankam seveda sploh ni dostopna) lahko torej pridemo do spoznanja, da je z vročitvijo take odločbe prizadetemu posamezniku država torej vendarle vsaj indirektno priznala, da mu je ta status z izbrisom odvzela nezakonito – nezakonitost oziroma protipravnost škodnega dejanja je pa eden od pogojev za odškodninski zahtevek.

 

Pred nadaljevanjem še pojasnilo, zakaj za ugotovitev protipravnosti izbrisa v posameznem individualnem primeru ne zadošča že sama zgoraj citirana načelna ugotovitev US, ampak je nujno potrebna še individualna odločba: v vsakem individualnem primeru je namreč treba ugotoviti, ali ni bil komu takratni status zakonitega prebivalca morda odvzet iz zakonitih razlogov, npr. če je do takrat že "za več kot eno leto zapustil Slovenijo, ne da bi o tem obvestil pristojni organ".

 

Vlagatelj(i) te tožbe prilaga(jo) kopije te odločbe MNZ.

 

Šele z vročitvijo omenjenih odločb je bila torej odstranjena "nepremagljiva ovira" v smislu 383. člena ZOR[1], zaradi katere prizadeti prej niso mogli "sodno zahtevati izpolnitve obveznosti" – in še to le za tistega, ki je to odločbo in njene posledice sploh lahko tako razumel (za množico neukih prizadetih pa še to ni bilo dovolj). Nezakonitost izbrisa je bila sicer ugotovljena že z odločbo Ustavnega sodišča februarja leta 1999, vendar je bila odprava posledic prepuščena zakonski ureditvi – ta (namreč ZUSDDD iz julija 1999) pa je bila z odločbo US št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 spoznana za neskladno z ustavo. Zaradi nespoštovanja odločbe iz leta 1999 je takrat Ustavno sodišče naložilo Ministrstvu za notranje zadeve, da mora vsem tistim, ki so po izbrisu kadarkoli spet ponovno pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, z dopolnilnimi odločbami priznati veljavnost tega dovoljenja tudi za nazaj, vse od izbrisa naprej. V  nasprotju s tem je Ministrstvo za notranje zadeve spomladi 2004 izdalo samo okrog 4.000 takih dopolnilnih odločb (namesto okrog 12.000), zato za vse tiste, ki takih odločb še niso prejeli (vključno s tistimi, ki dovoljenj za stalno prebivanje sploh še niso ponovno pridobili) omenjena "nepremagljiva ovira" za vložitev odškodninske tožbe nesporno še vedno traja.

 

Sedanja vlada namreč že ves čas – kljub nasprotnim odločbam Ustavnega sodišča (!) - javno zanika tako sam izbris kot tudi kakršnokoli odgovornost države za škodo, ki je zaradi nezakonitega izbrisa posameznikom nastala, češ da jo je pripravljena (in še to šele po sprejetju "ustavnega zakona" o tem) priznati le za škodo zaradi morebitnih kasnejših nezakonitih ravnanj državne uprave (že po izbrisu, zlasti ob pridobivanju novih dovoljenj za stalno prebivanje), ne pa zaradi nezakonitega izbrisa samega (katerega obstoj vlada sploh zanika).

 

Le v primerih doslej izdanih dopolnilnih odločb je država nezakonitost izbrisa v tistem primeru vendarle (vsaj indirektno) priznala in s tem prizadetim končno omogočila zahtevati odškodnino za škodo, ki je bila s tem nezakonitim ravnanjem povzročena.

 

II.

 

Tožniku je zaradi nezakonitega izbrisa nastala materialna škoda:

 

- ker je moral plačevati takse za pridobivanje dovoljenj za začasno ali za stalno prebivanje (ker je bil iz registra stalnega prebivalstva nezakonito izbrisan);

 

- ker je zato v določenem obdobju ostal brez zdravstvenega zavarovanja in je moral sam plačevati zdravljenje in zdravila;

 

- ker je zato izgubil delo ali možnost iskati zaposlitev prek Zavoda za zaposlovanje;

 

- ker je zato kot oseba brez dohodkov izgubil možnost dobiti socialno pomoč;

 

- in iz drugih razlogov (konkretizacija sledi),

 

poleg tega pa tudi nematerialna škoda zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ko je bil z nezakonitim izbrisom in uničenjem dokumentov postavljen v brezpraven položaj, izpostavljen zaničevanju okolice, hudi negotovosti glede prihodnosti sebe in družine, ali pa je zaradi nemožnosti zdravljenja utrpel škodo na zdravju, izgubil možnost šolanja zase ali za svoje otroke itd.

 

V nadaljevanju (izbrati eno od obeh možnosti in drugo prečrtati):

 

a) tožnik, ki je to sposoben narediti sam (ali je najel odvetnika), natančneje navaja, kakšno škodo je utrpel on konkretno (z navajanjem ustreznih dokazil) in kakšno odškodnino za to zahteva: ........... (vnesti ustrezne natančne navedbe in dokazila)

 

b) tožnik, ki tega ni sposoben, pa s to tožbo zahteva odškodnino v (simbolični) višini .................... €, ki jo bo preciziral oziroma spremenil in podkrepil z ustreznimi dokazili, ko mu bo za to omogočena brezplačna pravna pomoč, za katero bo takoj zaprosil pri pristojnem sodišču.

 

III.

 

(za tožnike brez zadostnih sredstev za preživljanje – drugi naj to točko prečrtajo)

 

 

 

Tožnik prosi za oprostitev plačila taks in to utemeljuje z naslednjimi navedbami in priloženimi dokazili o svojem premoženjskem stanju:

 


 

 Ker 1060. člen OZ določa, da se "določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika", je treba uporabiti torej ustrezne določbe ZOR. Takratna zakonska ureditev teh vprašanj (v 383. in 384. členu ZOR) pa je po vsebini tudi povsem enaka kot sedanja zakonska ureditev v 360. in 361. členu OZ.

 

 

GENERALNI SEKRETARIAT VLADE

 

REPUBLIKE SLOVENIJE

 

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

 

ZADEVA:

PREDLOG USTAVNEGA ZAKONA O DOPOLNITVI USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE, EVA 2005-1711-0027, REDNI POSTOPEK – predlog za obravnavo

 

1. Predlog sklepov vlade:

 

Na podlagi šestega  odstavka 21. člena Zakona o Vladi RS (Uradni list RS, št. 24/05-UPBI1) je Vlada Republike Slovenije na seji dne… pod točko ….sprejela naslednji sklep:

 

Vlada Republike Slovenije je določila besedilo predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ga posreduje Državnemu zboru RS v sprejem po rednem postopku.

 

2. Osebe, odgovorne za strokovno pripravo in usklajenost gradiva:

 

   - mag. Bojan Trnovšek, generalni direktor Direktorata za upravne notranje zadeve, višji sekretar.

 

  Predstavniki vlade, ki bodo sodelovali pri delu Državnega zbora RS:

 

- Dragutin Mate, minister za notranje zadeve,

 

- mag. Zvonko Zinrajh, državni sekretar,

 

- mag. Bojan Trnovšek, generalni direktor Direktorata za upravne notranje                                      zadeve, višji sekretar.

 

3. Gradivo se sme objaviti na svetovnem spletu: DA

 

4. Obrazložitev predlaganega nujnega oziroma skrajšanega postopka obravnave

 

   predloga zakona v Državnem zboru:/

 

5.  Kratek povzetek gradiva:

 

Predlagani ustavni zakon ureja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in v Republiki Sloveniji od tedaj dalje dejansko živijo, pod pogojem, da so za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po Zakonu o tujcih že kadarkoli zaprosili, vendar prošnji ni bilo ugodeno. S predlaganim zakonom se dopolnjuje 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki določa, da so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (razen nakupa nepremičnin), do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih.

 

Predlog zakona ureja tudi možnost pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje za mladoletne otroke, ki od rojstva dejansko živijo v Republiki Sloveniji in katerih eden od staršev izpolnjuje pogoje in pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu.

 

6.  Presoja učinkov in usklajenost vladnih gradiv:

 

II. Izjavljam, da predlagano gradivo:

 

a)

ima/nima učinka

na javnofinančna sredstva v višini, večji od 40 000 € v tekočem in naslednjih treh letih

b)

ima/nimaučinka

na usklajenost slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije

c)

ima/nima učinka

na postopke oziroma poslovanje javne uprave/pravosodnih organov s strankami (državljani in pravnimi osebami) oziroma na  obveznosti strank do javne uprave (administrativna bremena)

d)

ima/nimaučinka

na gospodarstvo, na obseg državnih pomoči

e)

ima/nimaučinka

na okolje

f)

ima/nimaučinka

na socialni položaj posameznikov

 

g)

je bilo predhodno objavljeno na spletni strani predlagatelja in so bile v razpravo vključene nevladne organizacije oziroma predstavniki zainteresirane javnosti. V razpravo so bile vključene tudi občine in  združenja občin oziroma jih gradivo ne zadeva.

Datum objave: ………

Vključene organizacije oz. predstavniki:…………

Svoje mnenje so podale naslednje organizacije, predstavniki:…………….

DA/NE

h)

so bile v celoti upoštevane vse prejete pripombe, predlogi civilne družbeoziroma te niso bile prejete

DA/NE

i)

je bilo lektorirano

DA/NE

j)

je medresorsko usklajeno oziroma medresorsko usklajevanje ni potrebno

(gradivo ni bilo poslano v medresorsko usklajevanje)

DA/NE

 

Dragutin MATE

 

MINISTER

 

PRILOGE:

 

- ocena finančnih posledic,

 

- odpravek sklepa,

 

- predlog ustavnega zakona.

 

I.  Ocena finančnih posledic

 

Tekoče leto (t)

t+1

t+2

t+3

Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) prihodkov državnega proračuna

       

Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) odhodkov državnega proračuna

0,00

130 000 €

0,00

0,00

Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) obveznosti za druga javna finančna sredstva

       

II. Pravice porabe za izvedbo predlaganih rešitev so zagotovljene po naslednjih proračunskih postavkah (PP) s predvidenimi zneski:

Šifra PP

Ime proračunske postavke

Ime proračunskega uporabnika

Znesek za tekoče leto (t)

Znesek za t+1

         
         
         

SKUPAJ:

   

Manjkajoče pravice porabe se bodo zagotovile s prerazporeditvijo iz naslednjih PP:

Šifra PP

Ime proračunske postavke

Ime proračunskega uporabnika

Znesek za tekoče leto (t)

Znesek za t+1

         
         
         

SKUPAJ:

   

Načrtovana nadomestitev zmanjšanih prihodkov oz. povečanih odhodkov proračuna:

Novi prihodki

Znesek za tekoče leto (t)

Znesek za t+1

     
     
     

SKUPAJ:

   
                   

 

Za izvedbo obvezne obnove 4.093 odločb, izdanih na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02-28, bo zaradi povečanega obsega dela treba zagotoviti dodatna sredstva. Glede na sredstva, ki so bila porabljena za izdajo teh odločb, ocenjujemo, da bo treba zagotoviti enako višino sredstev, okoli 130 000 €, tudi za obnovo postopkov.

 

Sredstva bodo porabljena v proračunskem letu 2008. Ker pa omenjena sredstva v višini 130.000 € niso zagotovljena v proračunu Ministrstva za notranje zadeve za proračunsko leto 2008, jih bo potrebno zagotoviti dodatno iz proračuna RS.

 

Zanimivo: zaradi vsega drugega naj ne bi bilo nobenega "povečanega obsega dela"! Pravi namen tega UZ je s tem samo še "finančno" potrjen: pravi namen je torej "revidirati" (izničiti) še tisto, kar je bilo doslej edino storjeno pri uresničitvi odločbe US – novega se ne bo naredilo nič, zato seveda tudi stroškov za to ne bo!

 

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

 

Na podlagi šestega  odstavka 21. člena Zakona o Vladi RS (Uradni list RS, št. 24/05-UPBI1) je Vlada Republike Slovenije na seji dne… pod točko ….sprejela naslednji

 

S K L E P

 

Vlada Republike Slovenije je določila besedilo predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona 
za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ga posreduje 
Državnemu zboru RS v sprejem po rednem postopku.

 

Številka:

 

Datum:

 

                                                                                                 mag. Božo PREDALIČ

 

                                                                                              GENERALNI SEKRETAR

 

Prejmejo:

 

 -Ministrstvo za notranje zadeve,

 

 -Ministrstvo za finance,

 

 -Ministrstvo za zunanje zadeve,

 

 -Ministrstvo za javno upravo,

 

 -Služba vlade RS za zakonodajo.

 

PREDLOG USTAVNEGA ZAKONA O DOPOLNITVI USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE

 

I.                    UVOD

 

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

 

Predmet predlaganega ustavnega zakona je ureditev pravnega položaja tistih oseb, državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ, ki jim je v Republiki Sloveniji prenehala prijava stalnega prebivališča, ker v roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odl. US in 14/99 – odl. US), bi si morali urediti dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.

 

Te (podčrtane) trditve jasno dokazujejo bodisi popoln pravni diletantizem pripravljalcev tega zakona bodisi njihovo zavestno negiranje odločbe US 1999 – katera od teh dveh razlag je za "pravno državo" Slovenijo oziroma njeno vlado manj sramotna, pa niti ni bistveno. Odločba US 1999 je namreč izrecno zavrnila gornjo razlago, na katero se je vlada pred US že takrat sklicevala, kot nepravilno in je izrecno povedala, da se tam navedeni členi Zakona o tujcih za te primere "ne bi smeli uporabljati", da "ne bi smeli opraviti prenosa teh oseb iz registra stalnega prebivalstva" in da "za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage" (vse citirano iz 14. točke obrazložitve odločbe št. U-I-284/94). Izbris iz RSP (ali "prenehanje prijave stalnega prebivališča", kot se to zgoraj skuša nepravilno označiti z drugimi besedami, da bi se bistvo prikrilo) je bil torej brez zakonske podlage = nezakonit. Poudarjam še enkrat: brez ZAKONSKE podlage – ker mnogi politiki javnost že vsa ta leta zavajajo, da je bil izbris v skladu s takratno zakonodajo, le da ta ni bila čisto usklajena z ustavo. To je zavestna laž in prikrivanje prave vsebine odločbe US. Ta je v takratnem Zakonu o tujcih sicer res ugotovila tudi protiustavno pravno praznino (ki bi jo moral odpraviti ZUSDDD 1999, pa tudi on tega še vedno ni naredil tako, da bi bilo v skladu z ustavo) – toda od določb Zakona o tujcih odločba US ni razveljavila nobene. Ugotovila je le, da jih je vlada uporabljala nezakonito – zato je bil izbris nezakonit.

 

Zakon o tujcih, ki je bil tudi eden od osamosvojitvenih zakonov Republike Slovenije in je začel veljati 25. 6. 1991, je med prehodnimi določbami v drugem odstavku 81. člena določal, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe Zakona o tujcih dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od dokončnosti odločbe. Upoštevajoč navedeno zakonsko določbo, so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, določbe Zakona o tujcih začele veljati 26. 2. 1992. Z začetkom veljavnosti določb Zakona o tujcih pa bi si morali za nadaljnje prebivanje v Republiki Sloveniji urediti dovoljenje za prebivanje v skladu z Zakonom o tujcih.  Ni res – glej zgoraj!

 

Državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, je z dnem, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih, prenehala prijava stalnega prebivališča (ni res – glej zgoraj!) v registru stalnega prebivalstva, saj so se v evidenci stalnega prebivalstva vodili podatki le o državljanih Republike Slovenije, ki so imeli na območju občine stalno prebivališče. Evidenco stalnega prebivalstva je urejal Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur. l. SRS, št. 6/83 in Ur. l. RS, št. 26/90 in 11/91) ter njegov podzakonski predpis.

 

Ker Zakon o tujcih za državljane SFRJ, ki so bili v času osamosvojitve Republike Slovenije državljani drugih republik, pa v določenem roku niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba, ni določal posebnih oz. drugačnih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kot za ostale tujce, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo in zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku šestih mesecev od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

 

Dne 28. 9. 1999 je začel veljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99, 64/01 - v nadaljevanju ZUSDDD), ki določa pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ.  Dovoljenje za stalno prebivanje, izdano po tem zakonu, učinkuje za naprej, od vročitve dovoljenja tujcu dalje, enako kot dovoljenje za stalno prebivanje , izdano po Zakonu o tujcih.

 

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da se določbe ZUSDDD, ki določajo rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja, razveljavijo, ker je bil rok po mnenju sodišča prekratek, in presodilo skladnost ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije. Zakonodajalcu je naložilo, da je dolžan ugotovljene neskladnosti odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS.

 

            Zamolčano, katere in kakšne neskladnosti – kot da je šlo le za rok 3 mesecev!!!

 

Od odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 je za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ponovno odprt rok za vlaganje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, katerega je treba zapreti in dokončno urediti pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za tiste državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki dovoljenja za stalno prebivanje do sedaj še niso pridobili. Urediti pa je treba tudi pogoje, pod katerimi so državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ upravičeni do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje z veljavnostjo za nazaj in od kdaj dalje to dovoljenje velja.

 

 Predlagatelj meni, da je treba z ustavnim zakonom določiti pravno podlago za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ...

 

Ta pravna podlaga je že ZUSDDD 1999, izdan na podlagi prve odločbe US – kolikor je ta zakon neustaven, pa ga je po drugi odločbi US treba uskladiti z ustavo (ne pa s kvazi-ustavnim zakonom neustavno stanje razglasiti za ustavno!) 

 

 in obenem dopustiti možnost, da se v primerih, ko so podani pogoji, opredeljeni v predlaganem zakonu, omogoči tudi obnova postopkov, v katerih so bila državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ že izdana dovoljenja za stalno prebivanje, zaradi ugotavljanja utemeljenosti izdaje dovoljenja. Prav tako je treba obnoviti vse postopke, v katerih so bile izdane odločbe na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, kot jih opredeljuje predlagani zakon.

 

Prav tako so razlogi za sprejem predlaganega ustavnega zakona podani tudi v odločitvi Ustavnega sodišča, da je treba urediti pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi tistim, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države in da je treba določiti merila za ugotavljanje nedoločenega pravnega pojma dejanskega življenja. 

 

Predlagani ustavni zakon glede na navedeno ureja, v katerih primerih prisilna odstranitev ne vpliva na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oz. ne prekine pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

 

S predlaganim ustavnim zakonom je tudi natančno določeno, kaj pomeni dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji in katere odsotnosti iz Republike Slovenije pogoja dejanskega neprekinjenega življenja ne prekinejo.

 

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve

 

Predlagatelj meni, da je pri ureditvi problematike bivanja državljanov drugih republik nekdanje skupne države, treba izhajati iz 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta je določal, da so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani Republike Slovenije (razen nakupa nepremičnin) do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oz. do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih.

 

Po predlogu zakona je osnovni pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990, dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Ta datum je kot ločnico določil že Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Poleg prijavljenega stalnega prebivališča pa mora upravičenec po predlogu zakonu v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje tudi dejansko neprekinjeno živeti.

 

Da, vse gornje je v skladu s 13. členom UZITUL določala že osamosvojitvena zakonodaja iz junija 1991! Treba jo je samo spoštovati in pravilno razlagati (vlada pa jo je pri izbrisu razlagala napačno, kot da ji daje podlago za izbris – odločba US 1999 pa je jasno povedala, da za  izbris ni bilo nobene zakonite podlage!) – ne pa sedaj (15 let po  nezakonitem izbrisu) za nazaj spreminjati 13. člen UZITUL!!!  Vsa takratna zakonodaja (navadna in ustavna) je bila, kakršna je takrat bila – in pravna država jo mora spoštovati, ne pa po 15 letih za nazaj spreminjati (kot so v Orwellovem "1984" ponovno tiskali stare časopise in v njih spreminjali poročila o takratnih dogodkih v skladu s kasnejšimi interesi oblasti).

 

Ta poskus kasnejšega spreminjanja ustavne ureditve ob osamosvojitvi (15 let kasneje!) je nekaj tako sramotnega in tudi ustavnopravno diletantskega, da je to že samo po sebi komaj verjetno – za državo, ki bo sedaj predsedovala EU, pa še toliko bolj. Neverjeten ustavnopravni diletantizem tega predloga je jasno razviden samo že iz tega uvodnega teksta predloga do tukaj: ne le, da zavestno potvarja vsebino odločbe US (glej zgoraj) – tudi če odločb US o tem doslej sploh ne bi bilo, je skrajno diletantsko najprej v naslovu tega "UZ" zatrjevati, da je to "UZ o dopolnitvi UZITUL" (njegovega 13. člena), nato pod I.1 ("razlogi za sprejem zakona") napisati, da je treba "z ustavnim zakonom določiti pravno podlago za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje" (čeprav ta že obstaja), nato pa pod I.2 v prvih dveh odstavkih (do tukaj) ne povedati ničesar, v čem naj bi bila ustavnopravna narava od tu dalje prikazanih oziroma predlaganih pravil za današnje dodeljevanje teh dovoljenj in v čem (ter zakaj) naj bi bila ta pravila ustavnopravno potrebna za dopolnjevanje 13. člena UZITUL – saj je (z vidika tega zakona povsem nelogično) napisano zgolj to, da je treba pri sedanjem urejanju tega vprašanja "izhajati iz 13. člena Ustavnega zakona", kar bi bilo seveda pravilno, samo potem nikakršno dopolnjevanje 13. člena UZ ni potrebno – tudi če bi bilo orwellovsko spreminjanje zgodovine (in tu celo ustavne podlage za izvedbo osamosvojitve!) za nazaj dopustno.

 

Ta nova pravila tega "orwellovskega UZ" pa tudi po vsebini niso nikakršno dopolnjevanje 13. člena UZITUL, ampak njegovo spreminjanje – so namreč z njim v očitnem nasprotju. Zakaj? Stari 13. člen je določal samo prehodni status državljanov SFRJ brez državljanstva RS do 26. 2. 1992 (izenačenost s pravicami in dolžnostmi državljanov RS), dokler za njih ne začne veljati tudi glede statusa splošna zakonodaja in samo urejanje tega prehodnega statusa je bilo takrat ustavna materija (materija za izvedbeni UZ). Ko se je to prehodno obdobje končalo (za večino od njih prav po določbah tega 13. člena dne 26. 2. 1992), je začel za njih veljati Zakon o tujcih, torej "navadna" zakonodaja, ne ustavna. Ta zakon pa je bil na njih takrat uporabljen nezakonito (napačno), nekaj je v njem tudi še manjkalo (in še danes manjka v sedaj veljavnem ZUSDDD) – vse te napake pa je po jasnih odločbah US treba odpraviti: a) z dopolnilnimi upravnimi odločbami in b) z uskladitvijo navadnega ZAKONA (ZUSDDD) z ustavo, ne pa z "orwellovskim" spreminjanjem USTAVE (UZ) za nazaj!

 

Predlagani UZ pomeni spreminjanje 13. člena UZITUL, ker je ta doslej urejal le prehodni status teh ljudi do 26. 2. 1992, kar je bilo takrat ustavna materija – danes pa naj bi določal celo vrsto dodatnih pogojev za to, da bi se nezakonito izbrisanim vrnilo to, kar jim je bilo takrat nezakonito odvzeto. Ustavno sodišče je že ugotovilo, kaj jim je bilo nezakonito odvzeto, in odločilo, kako jim je treba to vrniti (po pravilni interpretaciji takrat veljavne zakonodaje, interpretirane tudi ob upoštevanju 13. člena UZITUL!) – sedaj pa naj bi naknadno spremenili ta 13. člen UZITUL, da bi s tem za nazaj "pokrili" nezakonitosti, ki jih je US že ugotovilo in ukazalo odpraviti! Večjo farso si je težko zamisliti.   

 

Predlagatelj izhaja pri rešitvah iz stališča, da sta prijava stalnega prebivališča in dovoljenje za stalno prebivanje, ki tujcu dovoljuje prebivanje v državi, dva bistveno različna instituta, ki se ne moreta dopolnjevati ali nadomeščati drug drugega. 

 

Zamegljevanje povsem jasnih stvari: dovoljenje je podlaga za prijavo – s tem da državljani SFRJ v času SFRJ posebnega dovoljenja niso potrebovali, ker so bili državljani te države, in je zadoščala prijava. Ko so 26. 2. 1992 postali tujci, pa v Zakonu o tujcih sploh ni bilo zakonite podlage za njihovo diskriminacijo nasproti drugim takratnim tujcem, ki so svoj dotedanji status stalnih prebivalcev Slovenije obdržali avtomatično (brez kakršnegakoli novega "urejanja statusa") – ta diskriminacija je bila z izbrisom izvedena nezakonito in (tudi zato!) jo je US ukazalo odpraviti. O tej diskriminaciji ("kršitvi načela enakosti") izrecno govorijo točke 16.-18. odločbe US 1999.

 

Predlagatelj meni, da je treba status teh oseb urediti z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki tujcu dovoljuje prebivanje v državi in ki pod določenimi pogoji velja tudi za nazaj. Upravičenost do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje pa je pogojena z aktivnim delovanjem, vloženim zahtevkom za izdajo dovoljenja. Do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu ni upravičena oseba, ki do uveljavitve predlaganega zakona v Republiki Sloveniji nikoli ni zaprosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

 

Predlog zakona ureja pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi za otroke. Mladoletni otrok, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji in katerega eden od staršev pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje.

 

Pri opredeljevanju pogoja dejanskega neprekinjenega življenja se je predlagatelj odločil za relativno splošno definicijo pojma, s taksativno določenimi odsotnostmi, ki pogoja dejanskega neprekinjenega življenja ne prekinejo. Opredelitev dejanskega neprekinjenega življenja tako izhaja iz osnovne definicije, po kateri je »Republika Slovenija središče življenjskih interesov«, kjer se uresničujejo bistvene osebne, ekonomske in družbene potrebe. Takšna definicija omogoča, da pristojni organ pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja preverja, ali je tujec Republiko Slovenijo izbral kot tisto državo, na katero veže bistvene elemente svoje eksistence, kot so delo, družina itd. Vseh elementov ni mogoče konkretneje opredeliti, zato pa je mogoče določiti tiste okoliščine, ki na prekinitev dejanskega življenja nimajo vpliva. Predlog zakona opredeljuje, da je pogoj izpolnjen tudi, če je bila takšna oseba poslana v tujino na delo, študij ali zdravljenje ali je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Pri takšni odsotnosti se ohranja vez z matično državo, saj je pogoj, da jo je na delo, študij ali zdravljenje poslala pravna oseba iz Republike Slovenije.

 

Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja je izpolnjen tudi, če je bila oseba bodisi prisilno odstranjena iz države ali ji je bil zavrnjen vstop v državo iz razlogov, ki so bili zaradi njenega posebnega statusa – državljana druge republike nekdanje SFRJ – uporabljeni na neprimeren način.

 

V primeru, ko je bila oseba, ki bi sicer izpolnjevala pogoje za pridobitev dovoljenja na podlagi predlaganega ustavnega zakona, obsojena zaradi storitve težjega kaznivega dejanja ali dejanja, naperjenega zoper Republiko Slovenijo oz. obsojena za kaznivo dejanje zoper človečnost ali vojna hudodelstva, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se ji dovoljenje ne izda.

 

Enako velja za osebe, ki so bile v času vojne za Slovenijo pripadniki oziroma zaposlene v JLA in se v roku niso odzvale pozivu predsedstva Republike Slovenije za prestop v Teritorialno obrambo RS. Tudi v tem primeru je podan izključitveni razlog, zaradi katerega ne morejo pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje.

 

Predlog zakona določa upravičence, ki lahko predlagajo obnovo postopkov, v katerih je bilo državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ izdano dovoljenje za stalno prebivanje, pred uveljavitvijo predlaganega zakona. Obnovo postopkov lahko predlagajo državni tožilec, državni pravobranilec, Ministrstvo za notranje zadeve RS ali upravna enota.

 

Predlog zakona določa, da Ministrstvo za notranje zadeve RS obnovi vse postopke, v katerih so bile izdane odločbe na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča  Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 in preveri izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu.

 

Po predlogu zakona je pristojni organ za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje upravna enota, na področju katere upravičenec  prebiva. Predlagatelj se je za takšno rešitev odločil zaradi dejstva, da lahko upravne enote najlažje in najbolj ekonomično izvedejo postopek ugotavljanja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

 

3. Ocena finančnih posledic  predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

 

Za izvedbo obvezne obnove 4.093 odločb, izdanih na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02-28, bo zaradi povečanega obsega dela treba zagotoviti dodatna sredstva. Upoštevajoč sredstva, ki so bila porabljena za izdajo teh odločb, ocenjujemo, da bo treba zagotoviti enako višino sredstev 130 000 € tudi za obnovo postopkov.

 

 Predlog zakona nima posledic za druga javnofinančna sredstva.

 

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU

 

4.1 Ureditev v članicah EU

 

V Evropski uniji ni analognih ureditev.

 

Primerjalnega pregleda glede na specifično problematiko področja, ki se s predlaganim zakonom ureja, ni mogoče oblikovati.

 

4.2. Prilagojenost pravnemu redu EU

 

Ne gre za področje, ki bi ga urejal pravni red EU.

 

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

 

Z dnem uveljavitve predlaganega ustavnega zakona preneha veljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, razen za že začete in še ne dokončane postopke, za katere se še uporablja.

 

II. BESEDILO ČLENOV

 

V Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/94) se za 13. členom dodajo novi 13. a do 13. i člen, ki se glasijo:

 

“13. a člen

 

Oseba iz 13. člena tega ustavnega zakona, ki dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi in pod pogoji iz tega ustavnega zakona.

 

Dovoljenje za stalno prebivanje lahko pridobi tudi mladoletni otrok osebe iz prejšnjega odstavka, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji.

 

  

 

13. b člen

 

Oseba iz 13. člena tega ustavnega zakona, ki dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in je vložila prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z Zakonom o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali Zakonom o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo), lahko na podlagi tega ustavnega zakona pridobi dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo od dne, ko ji je bila izdana odločba ali sklep oziroma od dne, ko bi organ o prošnji, o kateri še ni odločil, moral odločiti:

 

Ob izbrisu veljavni Zakon o tujcih tega od državljanov SFRJ ni zahteval (jasna ugotovitev US!) – vnašanje takih pogojev za nazaj (vseeno, ali v navaden ali v "ustavni" zakon) je v pravni državi popolnoma nedopustno.

 

- če je bila prošnja zavrnjena ali zavržena ali organ ni izdal dovoljenja, pa bi ga po  zakonu moral, ali

 

- če je bila prošnja zavrnjena zaradi neizpolnitve pogojev, ki jih prosilec ni mogel izpolniti zaradi objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pridobitev ali prenos ustrezne listine z območja nekdanje SFRJ.

 

Dovoljenje za stalno prebivanje lahko pridobi tudi mladoletni otrok osebe iz prejšnjega  odstavka, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji, pri čemer dovoljenje velja od tistega dne kot dovoljenje, izdano staršu, če je bil otrok rojen kasneje, pa od rojstva otroka dalje.

 

Oseba, ki je pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), lahko pod pogoji iz prvega odstavka tega člena pridobi dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo od dne izdane odločbe ali sklepa oziroma od dne, ko bi organ o prošnji po Zakonu o tujcih, o kateri še ni odločil, moral odločiti, do dne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, izdanega na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

 

Ta zmedena in vsebinsko povsem nerazumljiva določba (v zadnjem odstavku) pa je zgolj še dodaten dokaz diletantizma pripravljalcev tega zakona (tu celo pri "navadni" nomotehniki – ne glede na siceršnje ustavnopravne implikacije tega "UZ" kot celote).

 

13. c člen

 

Dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov, opredeljenih v tem zakonu, na prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji nima vpliva.

 

            Gornja določba bi bila v skladu z odločbo US, če bi v nadaljevanju:

 

- bodisi odločbi US 2003 sledila dobesedno in uredila vse predvidljive možne situacije (glej točke 26.-31. te odločbe US)

 

- bodisi namesto takega kazuističnega urejanja, ki se mu moderno pravo izogiba, uredila to z načelno določbo, da je upravičena odsotnost tista, h kateri je prizadetega prisilil položaj, v katerem se je znašel po nezakonitem izbrisu (podrobnejši kriteriji pa bi se potem izoblikovali v upravni in sodni praksi).

 

Predlagana ureditev v tem členu pa je z zahtevami iz 26.-31. točke odločbe US 2003 v tako očitnem nasprotju, da podrobnejše utemeljevanje ni potrebno.

 

Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot šest mesecev, ne glede na razlog odsotnosti.

 

Če je odsotnost trajala več kot šest mesecev, je pogoj dejanskega neprekinjenega življenja izpolnjen tudi:

 

- če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji;

 

- če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države;

 

- če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države ali zaradi razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 in 44/97), iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02 in 93/05) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13.4.2006).

 

Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, če se je oseba izselila v tujino, pri čemer način izselitve kaže na namen trajne zapustitve Republike Slovenije.

 

13. d člen

 

Izdaja dovoljenja za stalno prebivanje se zavrne osebi, ki je bila:

 

- pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let;

 

- pravnomočno obsojena na več zapornih kazni, katerih skupna dolžina presega pet let;

 

- po 25. 6. 1991 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz petnajstega ali šestnajstega poglavja Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 39/90), uperjeno zoper Republiko Slovenijo, ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno;

 

- po 25. 6. 1991 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz triintridesetega, štiriintridesetega ali petintridesetega poglavja Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo), ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno;

 

- pravnomočno obsojena s strani tujega ali mednarodnega sodišča za kaznivo dejanje genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva;

 

v času vojne za Slovenijo pripadnik oziroma zaposlena v JLA in se v roku ni odzvala pozivu predsedstva Republike Slovenije za prestop v Teritorialno obrambo Republike Slovenije.

 

Prestop v TO je bil ponujena možnost (z določenimi ugodnostmi), ne pa pravna dolžnost – niti takratnih državljanov RS in še manj nedržavljanov RS. To je bilo že izrecno ugotovljeno z neko sodbo Vrhovnega sodišča. Ta določba pomeni skrajno nedopustno diskriminacijo človeka pri njegovem statusu in iz njega izvirajočih socialnih pravicah po kriteriju, kje je bil zaposlen (v JLA). Za pravno državo je to nepojmljivo.  

 

Če je uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje, se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.

 

Če je bil nekdo na 3 leta ali več obsojen npr. leta 2000, potem je zanj šele tega leta nastopil pogoj za odvzem dovoljenja po Zakonu o tujcih – za obdobje od izbrisa do takrat mu je torej status treba vrniti oziroma z odločbo priznati. Drugačna ureditev je v očitnem nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.

 

13. e člen

 

Vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu se lahko vloži v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona.

 

Za odločanje o vlogi je pristojna upravna enota, na območju katere oseba prebiva.

 

 Če postopka ni mogoče končati brez sodelovanja stranke, se njen molk šteje za umik vloge, če kljub v opozorilu upravne enote postavljenem roku ne opravi dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka.

 

13. f člen

 

Osebi, kateri je bilo po tem zakonu izdano dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo za nazaj, upravna enota, ne glede na predpise, ki urejajo prijavo prebivališča, za obdobje pred vročitvijo dovoljenja po uradni dolžnosti vpiše prijavo stalnega prebivališča v register stalnega prebivalstva na naslove, za katere je bilo v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ugotovljeno, da je na njih dejansko prebivala. Prijavo stalnega prebivališča od vročitve dovoljenja za stalno prebivanje dalje pa je oseba dolžna prijaviti sama, kot to določa zakon, ki ureja prijavo prebivališča.  

 

Če za določeno obdobje upravna enota iz izvedenih dokazov v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje naslova prebivanja ne more ugotoviti, izvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za to obdobje. Za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo prijavo prebivališča.

 

13. g člen

 

Glede vodenja evidenc, varstva, uporabe, posredovanja in hrambe osebnih podatkov se smiselno uporabljajo določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo).

 

13. h člen

 

Državni tožilec, državni pravobranilec, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in upravna enota lahko predlaga obnovo postopka, v katerem je bilo do uveljavitve tega zakona državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ dovoljenje za stalno prebivanje izdano po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97), po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06-uradno prečiščeno besedilo) ali po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01).

 

Poleg obnovitvenih razlogov iz zakona, ki ureja splošni upravni postopek, je razlog za obnovo postopka iz prejšnjega odstavka tudi, če organ iz prejšnjega odstavka v svojih postopkih ali kako drugače izve, da oseba, ki je pridobila dovoljenje, za katerega se predlaga obnova postopka, ne izpolnjuje pogojev iz zakona, na podlagi katerega je bilo dovoljenje izdano.

 

Ne glede na določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se lahko predlog za obnovo postopka iz prvega odstavka tega člena vloži v šestih mesecih od dneva, ko je predlagatelj izvedel za obnovitveni razlog. Absolutni rok za vložitev predloga je eno leto po uveljavitvi tega zakona, oziroma v roku, določenem v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če je ta daljši.

 

Za odločbe, izdane na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča  Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03), ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov izvede obnovo postopka v skladu z določili tega ustavnega zakona.

 

Ves člen pomeni spet kršitev načela enakosti pred zakonom – zaostrovanja nasproti ZUP-u brez stvarnega in razumnega razloga (in v več točkah tudi v sistemskem neskladju s sistemom izrednih pravnih sredstev po ZUP-u). Zadnji odstavek je pa novo direktno nasprotovanje odločbi US 2003: ta je zahtevala takrat cca 12.000 (danes je to že cca 14.000) dopolnilnih odločb MNZ o priznavanju statusa za nazaj, seveda po takrat veljavnih in v odločbi US pojasnjenih kriterijih) – zadnji odstavek tega člena pa bi priznavanje statusa za nazaj omogočil le pod novimi, sedaj naknadno predpisanimi pogoji. Z dodatnim absurdom, da bi se pod pogoji ZUSDDD pridobljeni status (ob možnih obnovah oziroma revizijah) za naprej sicer priznaval tudi po tem UZ, za nazaj pa le pod novimi, sedaj naknadno predpisanimi pogoji!   

 

13. i člen

 

Kdor je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ki mu je 26. 2. 1992 oziroma ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih  (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97), prenehalo, nima pravice do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki je takšno službo ali dejavnost opravljala.

 

Ne glede na določbe v materialnih predpisih oseba iz prejšnjega odstavka ne more pridobiti pravic, materialnih in drugih ugodnosti, do katerih so upravičene osebe s stalnim prebivališčem oziroma z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, za obdobje od 26. 2. 1992 do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.«

 

Ta člen je pa vrhunec pravnega cinizma nasproti ustavnim pravicam prizadetih - direktno norčevanje iz ustave. Predlagatelji so šli tako daleč, da so v prvem odstavku dobesedno prepisali določbo 26. člena Ustave, le da ta za tovrstno škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem izvajalcev državne oblasti, izrecno daje pravico do povračila take škode vsakomur – ta "ustavni zakon" pa naj bi to pravico, ki po ustavi pripada vsakomur brez izjeme, izbrisanim odvzel !!!

 

Toda drugi odstavek gre nato v tem cinizmu še dlje: ne le, da izbrisanim povzročena škoda ne  bo povrnjena (kot mora biti povrnjena vsakemu drugemu), ker jim je bil 5, 10 ali 15 let nezakonito preprečen dostop do socialnih pravic stalnih prebivalcev Slovenije – ne, tudi za nazaj naj jih sedaj ne bi mogli pridobiti, niti v nominalnih zneskih (npr. pokojnine, invalidnine in podobno), ne le odškodnin zaradi priznanja teh pravic z mnogoletno zamudo! Nič ne de, če je Ustavno sodišče npr. glede nekaterih vojaških pokojnin že odločilo nasprotno – vlada odločbe US, ki ji niso všeč, tako in tako ignorira.

 

II

 

Z dnem uveljavitve tega ustavnega zakona preneha veljati Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), uporablja pa se še naprej za že začete, pa do uveljavitve tega ustavnega zakona še nedokončane postopke.

 

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se postopki, ki so se začeli po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), nadaljujejo po tem ustavnem zakonu, če je to za stranko ugodnejše.

 

Za nadaljevanje postopkov iz prve in druge točke II. razdelka tega zakona so pristojne upravne enote.

 

Ta ustavni zakon začne veljati z razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.

 

III. OBRAZLOŽITEV POSAMEZNIH DOLOČB

 

I. RAZDELEK

 

Obrazložitev k 13. a in 13. b členu:

 

Člena 13. a in 13. b opredeljujeta upravičence do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

 

Državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki še nimajo dovoljenja za stalno prebivanje, lahko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje, pod pogojem, da so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da od tedaj dalje v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živijo ter pod pogojem, da so v Republiki Sloveniji kadarkoli že zaprosili za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar jim dovoljenje ni bilo izdano. Dovoljenje za stalno prebivanje se jim izda z veljavnostjo za nazaj, od dne, ko jim je bila izdana odločba ali sklep oziroma od dne, ko bi organ o prošnji, o kateri še ni odločil, moral odločiti.  

 

Datum 23. 12. 1990 že Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 13. členu opredeljuje kot časovno ločnico, od katere je prijava stalnega prebivališča osnova za to, da so bili kot državljani drugih republik nekdanje SFRJ izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih. Določba 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je izhodišče za nadaljnjo obravnavo te kategorije oseb.

 

Pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu pa je tudi, da je oseba v Republiki Sloveniji kadarkoli že vložila prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, vendar ji dovoljenje ni bilo izdano. Dovoljenje za stalno prebivanje se ji izda z veljavnostjo od dne, ko ji je bila izdana odločba ali sklep oziroma od dne, ko bi organ o prošnji, o kateri še ni odločil, moral odločiti. Upravičenec do dovoljenja po predlaganem zakonu je torej moral že pred tem izkazati interes po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje oz. ureditvi svojega statusa v Republiki Sloveniji. S tem je tudi izkazal, da je imel Republiko Slovenijo za središče svojih življenjskih interesov.

 

Po predlaganem ustavnem zakonu je  upravičen do dovoljenja za stalno prebivanje, če mu je bila prošnja zavrnjena ali zavržena ali organ ni izdal dovoljenja, pa bi ga po zakonu moral ali če je bila prošnja zavrnjena zaradi neizpolnitve pogojev, ki jih prosilec ni mogel izpolniti zaradi objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pridobitev ali prenos ustrezne listine z območja nekdanje SFRJ.

 

Navedena rešitev izhaja na eni strani  iz razlogov na strani delovanja državne uprave Republike Slovenije  in na drugi iz objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pridobitev dovoljenja. Zlasti pri slednjih je treba upoštevati okoliščine v obdobju oboroženih spopadov na območju drugih republik nekdanje SFRJ, zaradi česar je bilo osebam onemogočeno pridobiti ustrezna dokazila in zaradi tega niso mogle pridobiti dovoljenja za prebivanje.

 

Predlog zakona tistim državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za nazaj. Pod pogojem, da so kadarkoli pred pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji že vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, vendar jim dovoljenje ni bilo izdano. V tem primeru se jim dovoljenje za stalno prebivanje izda tudi za obdobje od izdaje odločbe ali sklepa oziroma od dne, ko bi organ o prošnji po Zakonu o tujcih, moral odločiti .

 

Predlog zakona ureja pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi za otroke. Mladoletni otrok, ki od rojstva dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji in katerega eden od staršev pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje. Otrokovo dovoljenje velja od istega dne dalje, kot velja dovoljenje starša, če je bil otrok rojen kasneje, pa od rojstva dalje.

 

Obrazložitev k 13. c členu:

 

Navedena določba opredeljuje pomen in pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Dejansko življenje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 13. c člena, pomeni, da »ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov«. To dejstvo se presoja po poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezeh, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Definicija omogoča, da se ugotovijo elementi, ki upravičencu predstavljajo interes do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Stalno prebivanje namreč pomeni, da oseba na ozemlju določene države in v okvirih njenega pravnega reda sledi svojim  življenjskim interesom in da tam tudi uresničuje svoje potrebe. Pri tem se ne odreka državljanstvu druge države, izraža pa namen stalno – trajno živeti v določeni državi. Ta namen izraža na različne načine, zlasti s fizično prisotnostjo na ozemlju določene države, ustvarjanjem družine in tkanjem družbenih vezi v posameznem okolju, trajnimi ali dalj časa trajajočimi oblikami zaposlitve in podobno. Podanih mora biti več elementov, ki jasno kažejo, da je Republika Slovenija država preteklega in bodočega življenja upravičenca.

 

Predlog zakona v drugem odstavku 13. c člena določa, da je pogoj dejanskega neprekinjenega življenja izpolnjen tudi takrat, ko je oseba zapustila Republiko Slovenijo in bivala drugje, ne glede na razlog odsotnosti, če odsotnost ni bila daljša od šestih mesecev.

 

Določeni pa so tudi primeri oziroma razlogi odsotnosti, zaradi katerih tudi odsotnost, daljša od šestih mesecev, ne prekine dejanskega neprekinjenega življenja. Dejanskega neprekinjenega življenja ne prekine odsotnost zaradi dela, študija ali zdravljenja v tujini, na katerega je upravičenec poslan s strani pravne osebe iz Republike Slovenije ali zaradi dela na ladji, katere matično pristanišče je v Republiki Sloveniji. Ravno tako dejansko življenje ni prekinjeno zaradi prisilne odstranitve iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih iz leta 1991 ali 50. člena sedaj veljavnega Zakona o tujcih, ki je bila posledica neurejenega statusa tujca v Republiki Sloveniji. Izjema so prisilne odstranitve iz države zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države, kot sankcije za storjeno kaznivo dejanje ali prekršek.

 

Podobno velja za zavrnitev vstopa. Če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali zaradi varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države, ni izpolnjen pogoj dejanskega neprekinjenega življenja, če je bila odsotnost daljša od šestih mesecev. Določba, da je neizpolnjevanje podano tudi takrat, ko je bil tujcu zavrnjen vstop na podlagi prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih  ali iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih pa določa, da se tujcu ne prizna izpolnjevanje pogojev, če bi njegova prisotnost pomenila nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali če gre za sum, da bo njegovo bivanje v Republiki Sloveniji povezano z izvajanjem terorističnih, drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posedovanjem ali posredovanjem mamil ali drugih kaznivih dejanj, če še ni potekel čas prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo ali če bi tujec vstopil v Republiko Slovenijo v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.

 

Četrti odstavek 13 c. člena ureja, da pogoj dejanskega neprekinjenega življenja ni izpolnjen, če pristojni organ ugotovi, da se je tujec izselil iz Republike Slovenije z namenom trajne zapustitve Republike Slovenije. 
Gre za izjemo od dovoljenega šestmesečnega odhoda iz Republike Slovenije, če je oseba s tem jasno pokazala, da Republika Slovenija ni več središče njenih življenjskih interesov, v katerem uresničuje svoje potrebe.

 

Obrazložitev k 13. d členu:

 

Člen 13. d določa razloge, zaradi katerih se izdaja dovoljenja za stalno prebivanje zavrne osebi, ki bi sicer izpolnjevala pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

 

Dejanja, ki so razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja so težje oblike kaznivih dejanj, zlasti tiste, ki so naperjene zoper Republiko Slovenijo. Podlaga za zavrnitev so pravnomočne sodbe sodišč Republike Slovenije. V primeru kaznivih dejanj genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva pa je podlaga za zavrnitev lahko tudi sodba tujega ali mednarodnega sodišča. Izdaja dovoljenja za stalno prebivanje se zavrne tudi osebi, ki je bila v času vojne za Slovenijo pripadnik JLA in se v roku ni odzvala pozivu predsedstva Republike Slovenije za prestop v Teritorialno obrambo RS.

 

V primeru, da je uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Šele po končanem kazenskem postopku pristojni organ nadaljuje s postopkom izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po predlaganem zakonu, saj je obsojenost za kaznivo dejanje razlog za zavrnitev.

 

Obrazložitev k 13. e členu:

 

Člen 13. e določa, da se vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje lahko vloži v roku treh mesecev od uveljavitve predlaganega zakona. Trije meseci so dovolj dolga doba, da se lahko upravičenci seznanijo z vsebino zakona in začnejo postopek pred pristojnim organom.

 

Pristojni organ za odločanje o vlogah, vloženih po predlaganem zakonu, je upravna enota, na območju katere upravičenec prebiva. Izbira upravnih enot kot pristojnega organa omogoča ustreznejšo razporeditev povečanega obsega dela, poleg tega lahko upravne enote najlažje in najbolj ekonomično izvedejo postopek ugotavljanja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

 

V tretjem odstavku 13. e člena je določena presumpcija umika vloge, če postopka ni mogoče končati brez sodelovanja stranke. Takšno rešitev pozna že veljavni Zakon o tujcih, kakor tudi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Presumpcija omogoča pristojnim organom ustavitev postopka, če stranka ne sodeluje v postopku in ne predloži ustreznih dokazov glede njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

 

Obrazložitev k 13. f členu:

 

Člen 13. f določa, da pristojna upravna enota tistemu, ki pridobi dovoljenje za stalno prebivanje po predlaganem zakonu z veljavnostjo za nazaj, po uradni dolžnosti vpiše prijavo stalnega prebivališča v register stalnega prebivalstva na naslove, za katere se v postopku ugotovi, da je na njih dejansko prebival. S to določbo se vzpostavlja pravna podlaga za vpis v register stalnega prebivalstva. Od vročitve dovoljenja za stalno prebivanje dalje pa je stalno prebivališče dolžan prijaviti sam, kot to ureja Zakon o prijavi prebivališča.

 

Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se izvede ob smiselni uporabi določb Zakona o prijavi prebivališča.

 

Obrazložitev k 13. g členu:

 

Predlog zakona določa pravno podlago za vodenje evidenc in varstvo, uporabo, posredovanje in hrambo osebnih podatkov. Ker gre za postopek, ki je analogen postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, se tudi v tem primeru smiselno uporabljajo določbe Zakona o tujcih.

 

Obrazložitev k 13. h členu:

 

Člen 13. h določa aktivno legitimacijo državnega tožilca, državnega pravobranilca, Ministrstva za notranje zadeve RS in upravne enote za predlaganje obnove postopka, v katerem je bilo državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ izdano dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih ali Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

 

Predlog zakona dodaja obnovitvenim razlogom iz Zakona o splošnem upravnem postopku (260. člen ZUP) še razlog neizpolnjevanja pogojev po zakonu, na podlagi katerega je bilo dovoljenje že izdano. Razlog za takšno ureditev je potreba in zahteva po obnovi nekaterih postopkov, s katerimi so bila izdana dovoljenja za stalno prebivanje v obdobju pred sprejetjem predlaganega ustavnega zakona.

 

Predlog zakona predvideva tudi poseben rok, in sicer šest mesecev od dneva, ko je predlagatelj izvedel za obnovitveni razlog (relativni rok) oziroma eno leto po uveljavitvi predlaganega ustavnega zakona (absolutni rok). Izjema je podana takrat, ko Zakon o splošnem upravnem postopku predvideva daljši rok. V tem primeru velja rok iz zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

 

Za odločbe, izdane  na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča  Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03), se izvede obnova postopka. Obvezna obnova postopka v teh primerih je namenjena odpravi stanja, ki je  po predlagateljevem mnenju bilo vzpostavljeno brez ustrezne pravne podlage, v kateri bi bili določeni ustrezni pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, med drugimi tudi dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato je treba v teh primerih preučiti, ali so osebe, ki jim je bila izdana taka odločba, dejansko upravičenke do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi predlaganega ustavnega zakona ali ne.

 

Obrazložitev k 13. i členu:

 

Predlog zakona izključuje pravico do povračila škode, ki je državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ nastala s protipravnim ravnanjem uradne osebe ali organa, pri opravljanju službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa.

 

Državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ prav tako ne more pridobiti pravic, materialnih in drugih ugodnosti, do katerih so upravičene osebe s stalnim prebivališčem ali dovoljenjem za stalno prebivanje, in sicer za nazaj, to je za obdobje od 26. 2. 1992 do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. 

 

II. RAZDELEK

 

Predlog zakona v prvi točki II. razdelka določa, da Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji z dnem uveljavitve predlaganega ustavnega zakona preneha veljati, razen za že začete in še nedokončane postopke. Razlog za to določbo je, da se dokončno uredi položaj upravičencev do dovoljenja za stalno prebivanje iz kategorije državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ. Glede na to, da je od osamosvojitve Slovenije preteklo že 14 let in da so imeli v tem obdobju več možnosti, da so lahko pod olajšanimi pogoji pridobili tako državljanstvo, kot tudi dovoljenje za stalno prebivanje, izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pa ureja tudi predlagani zakon, je utemeljena ugotovitev, da je Republika Slovenija v celoti izpolnila svoje obveznosti do državljanov drugih republik nekdanje skupne države in da se vse prihodnje primere rešuje v skladu z Zakonom o tujcih.

 

Predlog zakona predvideva, da se za postopke, ki so se že začeli (in še niso končani) na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, uporabljajo določbe tega zakona do konca postopka. Če pa so določbe predlaganega zakona ugodnejše za stranko, se  uporabljajo določbe predlaganega ustavnega zakona. 

 

Za nadaljevanje in dokončanje  postopkov, v katerih je bila prošnja vložena po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, so pristojne upravne enote, saj lahko lažje in ekonomičneje izpeljejo postopek ugotavljanja dejanskega življenja v državi.

 

Delo, 17. januarja

 

Izbrisani: Za skupno odgovornost gre

 

Pod gornjim – nekorektnim – naslovom je Delo poročalo o razpravi na komisiji DZ za peticije o pozivu Amnesty International Slovenija k ukrepanju glede problematike izbrisanih. Naslov je nekorekten (neprofesionalen), ker ne odraža bistva razprave na sestanku, o katerem poroča, ampak kot to bistvo izpostavlja (poudarja) stališča vladi naklonjene strani na tem sestanku. Celo, če bi bilo Delo deklarirano kot provladni časopis, bi bilo tako naslavljanje prispevka še vedno neprofesionalno.

 

Vladni predstavnik je na seji nadaljeval z razširjanjem dveh že dolgo znanih in javno razkritih zavestnih neresnic (torej laži): "da vlada ta problem že nekaj časa resno obravnava" in "da bi ustavni zakon najustrezneje rešil zagato in upošteval tudi odločbo ustavnega sodišča". Društvo izbrisanih (ki, mimogrede, na ta sestanek o usodi izbrisanih sploh ni bilo povabljeno!) je že decembra 2004 v javnem pozivu novi vladi zapisalo: "Prav na primeru izbrisanih pa se bo kmalu zelo jasno videlo, kako resno je možno vzeti Janševa priseganja na evropske vrednote". Da jih ni mogoče vzeti resno, pa smo po enem letu delovanja te vlade zapisali v javnem pozivu s skupščine društva februarja 2006. V njem smo med drugim zapisali takole (Delo ga takrat ni objavilo):

 

"Vsi mednarodni forumi, ki so svoje obravnave že končali, zahtevajo od Slovenije rešitev problema izbrisanih v skladu z odločbami Ustavnega sodišča – vsa aktivnost slovenske vlade od njene izvolitve do danes pa je namenjena ravno nasprotnemu cilju: kako odločbe US ne uresničiti – bodisi s pomočjo ustavnega zakona, ki naj bi se izmaknil ponovni presoji Ustavnega sodišča (pravni trik, znan iz avstrijske prakse pred 10-20 leti, danes spoznan za povsem nedopustnega), bodisi tako, da se ne naredi sploh nič, zvračajoč odgovornost na opozicijo, če ta ne bo hotela sodelovati pri triku z ustavnim zakonom. Žal obstaja tu še ena žalostna paralela z Avstrijo: tako kot Avstrija noče izvršiti odločbe svojega ustavnega sodišča o pravicah slovenske manjšine na Koroškem, Slovenija noče izvršiti odločbe svojega ustavnega sodišča o pravicah izbrisanih. Še bolj žalostno pa je, kako je na to doslej reagirala Evropska unija: Avstrija temu združenju držav, ki naj bi jih odlikovalo spoštovanje človekovih pravic in načel pravne države, predseduje letos, Slovenija pa naj bi mu predsedovala leta 2008. Pod takim predsedovanjem upanja za spoštovanje človekovih pravic seveda ni. Pregovor pravi, da upanje umre zadnje. Bomo torej mi umrli prej?"

 

K naravnost kričeči laži o tem, "da bi ustavni zakon upošteval tudi odločbo ustavnega sodišča", pa še tole: na seji iste komisije DZ za peticije in človekove pravice 2. februarja 2005 so ob obravnavi posebnega poročila ombudsmana o izbrisanih poslanci vladne koalicije glasovali proti priporočilu, da bi se problem uredil v skladu z odločbo ustavnega sodišča! S tem je razumnemu človeku povedano vse.

 

Na zadnji seji iste komisije pa je poslanec SDS Černač šel še dlje – drznil si je "obtožiti" celo ustavni zakon ob osamosvojitvi, češ da je ta "povzročil problem izbrisanih"! In da je zato treba sedaj (za nazaj!) popraviti ta zgodovinski, že zdavnaj izvršeni ustavni zakon, katerega namen je bil s kasnejšim popolnoma nezakonitim izbrisom v resnici grobo kršen, ne pa tiste nezakonitosti! To je pravzaprav še hujše kot v znamenitem Orwellovem romanu "1984": tam je oblast za nazaj popravljala samo časopise (če je v starih pisalo kaj neprijetnega za novo oblast, so jih naknadno izdali na novo s starimi datumi!) – naša vlada pa bi, če bi opozicija pri tem smešnem in sramotnem početju hotela sodelovati, na nazaj popravljala celo zgodovinske ustavne zakone!!

 

Matevž Krivic,
pravni zastopnik Društva izbrisanih

 

 

 

 

.»Pozornost do ljudi katerim je (bilo) prikrito trpljenje« Delo 11.12.07

 

Da po javnih medijih o izbrisanih lažejo poslanci SNS in SDS, nekako še razumem, saj si s tem nabirajo politične točke. Da pa z neresnicami javnost zavaja predsednik vlade Janez Janša in to celo na proslavi ob Dnevu človekovih pravic, to pa je najmanj, kar lahko rečem, nedostojno  glede na njegov položaj, pa četudi to počne iz istega razloga.

 

In kaj neresničnega je povedal na proslavi ob Dnevu človekovih pravic Janez Janša. Da država Slovenija ni dolžna za nazaj podeljevati državljanstva tistim, ki tega niso želeli. Izbrisani namreč za nazaj ne zahtevajo podelitev državljanstva, ampak zahtevajo, da se jim vrne ukradeno dovoljenje za stalno bivanje. S krajo dovoljenja za stalno bivanje pa so jim posredno s strani države ukradene vse pravice, ki so povezane s tem dovoljenjem (socialne pravice, pravica do dela, pravice do zaslužene pokojnine, pravica do svobodnega gibanja itd).

 

In kdaj se bo Janez Janša opravičil vsem izbrisanim, katerim je država nezakonito (to je ugotovilo tudi Ustavno sodišče) vzela pravico do stalnega bivanja, še posebej pa tistim, ki  jih je država  nezakonito izgnala kar za nekaj let, jim s tem za čas izgona vzela ustavne pravice kot so: pravica do uživanja svoje lastnine, pravico do družinskega življenja, pravico do starševstva itd. Še posebej bi se bilo treba opravičiti sorodnikom nezakonito izbrisanega, ki so ga v vojnem času iz Slovenije izgnali na Hrvaško, tam pa so ga ubili, ker je bil srbskega rodu. Posebej bi se bilo treba opravičiti tudi tistim izbrisanim, ki so zboleli, pa se niso mogli zdraviti, ker jim je bilo z izbrisom odvzeto zdravstveno zavarovanje, nekateri od njih so žal že pokojni. Lepo bi bilo, da se opraviči tudi otrokom izbrisanih, saj je prenekaterim, še posebej otrokom izgnanih, za nekaj let država odvzela ustavno pravico do obeh staršev, pravico do normalnega odraščanja v krogu družine, ter s tem povzročila psihične bolečine, ki so se globoko vrezale v njihova srca.

 

Bo opravičilo za mnoge prepozno, kot je prepozno za mnoge politične obsojence? Naj Janeza Janšo opomnim, da je od izbrisa minilo že skoraj šestnajst let. Njegovo reševanje problema izbrisa z ustavnim zakonom pa je samo kupovanje časa in lažno predstavljanje pred domačo in tujo javnostjo,  predvsem pred EU, kateri bo ravnokar predsedovala, da želi država ta problem čim prej rešiti. Ta čimprej traja že šestnajst let!

 

V zvezi z izjavo Janeza Janše na proslavi ob Dnevu človekovih pravic v Cankarjevem domu, da so vsi, ki so želeli pridobiti slovensko državljanstvo, tega tudi dobili, pa naj povem, da tudi to ni res. Mnogim je bila prošnja zavrnjena, med drugimi tudi nezakonito izgnanim, ki so pravočasno zaprosili za državljanstvo, med postopkom reševanja teh prošenj jih je država izgnala, nakar jim je cinično odgovorila, da državljanstva ne morejo dobiti, ker dejansko ne živijo v Sloveniji. Mnogim izbrisanim pa uradniki na občinah nezakonito, ponavljam nezakonito, niso sprejeli prošenj za državljanstvo, češ da morajo k prošnji priložiti sveže dokumente matične države, kar pa je bilo nekaterim v tistih časih nemogoče storiti pravočasno. Jasno, ti ljudje od države Slovenije niso dobili državljanstva, ampak izbris iz stalnega bivališča.

 

Še nekaj pa naj omenim v zvezi s prisotnostjo izbrisanih pred Vilo Podrožnik, kjer je bila tudi proslava ob Dnevu človekovih pravic, ki jo je organizirala varuhinja človekovih pravic. Janez Janša in drugi povabljenci iz SDS nas niti pogledali niso, kaj šele da bi z nami spregovorili. Zato sprašujem:«Mar imate tako slabo vest, da se izbrisanim in njihovim družinskim članom ne upate niti pogledati v oči?«

 

Silva Stanković, Vrhnika

 

OB DNEVU ČLOVEKOVIH PRAVIC 2007

 

 

 

Ob dnevu človekovih pravic 2004 (pred tremi leti) smo naslovili apel slovenskim in evropskim organom, ki smo ga spomladi 2005 nato vložili tudi kot peticijo Evropskemu parlamentu v Bruslju. Na odgovor še vedno čakamo. Iz te peticije citiramo:

 

Dosedanje zavajanje javnosti ... je bilo tako uspešno, da temu še danes nasedajo celo ugledni medijski komentatorji in javnost še dodatno zavajajo, da pravzaprav niti ni več kaj reševati, saj da je bil  z znamenitimi "dopolnilnimi odločbami" skoraj ves problem že rešen. Z isto neverjetno lažjo, da "je problem izbrisanih v večji meri rešen", je pred dnevi postregel tudi dr. Bohinc sam (op.: takratni notranji minister) na svoji zadnji tiskovni konferenci. 

 

Naj vas – in javnost – zato opozorimo na resnico. Problem 18.305 nezakonito izbrisanih ima danes tri bistvene dele:

 

1. ena tretjina nezakonito izbrisanih je še vedno izbrisana; ta krivica jim še ni bila ne priznana ne popravljena – popravljena pa mora biti prav vsem, ki jim je bila storjena, ne glede na to, kaj se je z njimi dogajalo kasneje in ali so danes še v Sloveniji ali ne (česar Bohinčevo ministrstvo kljub javni obljubi dne 20.6.2002 vse do danes niti ugotovilo ni);

 

2. dve tretjini (nad 12.000 izbrisanih) sta v 12 letih postopno sicer ponovno pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali celo državljanstvo, vendar pa je bilo z znamenitimi "dopolnilnimi odločbami" letos to priznano z veljavnostjo za nazaj le okrog 4.000 prizadetim, kar pomeni grobo kršitev odločbe ustavnega sodišča; prejšnja vlada in opozicija sta družno zamolčevali javnosti, da odločba US izrecno zahteva takojšnjo vrnitev statusa za nazaj za dve tretjini izbrisanih, ne le za štiri tisoč;

 

3. pot do odškodnine za škodo, povzročeno v letih 1992-2001 (kasneje nastala škoda je zanemarljiva), pa je za vse sploh popolnoma zaprta – po zakonu moraš namreč odškodnino zahtevati najkasneje tri leta po tem, ko si za škodo zvedel, in najkasneje pet let po tem, ko je škoda nastala; vsi politiki so javnost zavajali, da "grozijo" ogromne odškodnine in da jih je treba z zakonom omejiti ali celo izključiti – v resnici pa že sedaj po zakonu sploh možne niso in bi jih moral "sistemski zakon" šele omogočiti, seveda v okviru ekonomskih zmogljivosti države.

 

Če povzamemo: od navedenih treh hudih problemov izbrisanih sta po 13 letih prvi in tretji še vedno popolnoma nerešena, pri drugem pa je bilo doslej izdanih le okrog štiri (namesto dvanajst) tisoč "dopolnilnih odločb" – in še te so do rešitve tretjega problema (problema odškodnin) zgolj simbolične narave, torej vse do takrat "papir brez vrednosti".

 

Kmalu bo 16 let od nezakonitega izbrisa – in vse gornje je še vedno nerešeno, od sedanje vlade napovedani "ustavni zakon o izbrisanih" pa je zgolj prozoren zaslepljevalni manever, saj po vsebini v celoti negira odločbo Ustavnega sodišča. Zato ponavljamo iz zgoraj citirane peticije:"Sprašujemo zlasti institucije EU in Sveta Evrope, do kdaj še nameravajo mirno tolerirati tako očitne izpade slovenskih oblasti proti temeljnim načelom pravne države in spoštovanja človekovih pravic – torej v državi, ki naj bi že čez dve leti kot prva med novimi članicami prevzela predsedovanje EU."

 

Zdaj je do prevzema slovenskega predsedstva EU samo še tri tedne – tudi zadnji dve leti torej vlada ni storila za odpravo te sramote Slovenije kot pravne države popolnoma ničesar. Kdo torej v resnici sramoti Slovenijo v tujini?

 

                                                                                   Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije

 

Ljubljana, 10. 12. 2007                                                        Predsednik: Marko Perak

 

 

 

in Leto 2007
on 22 April 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information