POROČILO O DELU V LETU 2015

A. Odškodnine

V lanskem poročilu smo poročali, da smo konec januarja 2015 vložili nujen predlog Varuhinji človekovih pravic, naj namesto nas zdaj ona zahteva od Ustavnega sodišča hitro odločitev vsaj o zakonu o odškodninah, ker na to njegovo odločitev najbrž čaka tudi Odbor ministrov v Strasbourgu - ta pa bi moral odločiti, ali je ta zakon v skladu s sodbo Velikega senata ESČP iz leta 2012. Toda ničesar od tega nismo dočakali.

 

Odboru ministrov smo pisali 15. februarja in ga opozorili na vsa odprta vprašanja, na katera MNZ noče odgovoriti - toda to naše pismo so iz nepojasnjenih razlogov nekako založili ali spregledali, tako da ga tudi niso poslali Vladi v odgovor. Odgovor Varuhinje (z dne 29. 5. 2015) smo prejeli šele čez štiri mesece, a bil je negativen. Zato smo 2. novembra prvo pismo poslali še enkrat in v tem drugem pismu dodali še kratek komentar negativnega odgovora Varuhinje. Daljši odgovor na nesprejemljiva stališča Varuhinje smo objavili v Delu (in je tu priložen), v pismu Odboru ministrov SE pa smo na kratko opozorili, da se je Varuhinja po štirimesečnem zavlačevanju v odgovoru izognila vsem spornim vprašanjem, in citirali le nekaj njenih najbolj nesprejemljivih stališč.

To naše pismo z dne 2. 11. 2015 je bilo na spletni strani Odbora ministrov objavljeno šele 16. 12. 2015 (skupaj z odgovorom Vlade), vendar (pomotoma?) le dve od skupaj štirih strani, naslednjega dne (17. 12. 2015) pa je bilo tam objavljen še angleški prevod celotnega pisma Varuhinje nam (pismo z dne 29. 5. 2015). Vlada v svojem "odgovoru" z dne 8. 12. 2015 sploh ni odgovorila na nobenega od naših argumentov, češ da je na vse odgovorila že v prejšnjih odgovorih - kjer pa se je vsem odgovorom izognila, na kar smo v obeh pismih leta 2015 (februarja in novembra) izrecno opozorili. Na vsa ta izmikanja bomo v teh dneh opozorili Odbor ministrov še enkrat - pred naslednjo sejo Odbora, ki bo 8.-10. marca 2016.

Vsi pristojni - doma in v Strasbourgu - so se torej vse leto samo sprenevedali in izmikali vsaki vsebinski odločitvi. O tem, ali bo Odbor ministrov SE vsaj na tej seji marca končno (že dve leti po drugi sodbi Velikega senata ESČP iz marca 2014) vendarle sprejel odločitev, ali je Slovenija izpolnila zahteve iz pilotne sodbe ali ne, nimamo nobenih informacij. Če bo Odbor škandalozni zakon o odškodninah potrdil kot skladnega s pilotno sodbo ESČP, se bomo s tem v zvezi seveda obrnili neposredno na ESČP. Sodišče formalno sicer odločitve Odbora ministrov ne more spremeniti (za to ni pristojno), obstaja le (žal zelo majhna) možnost, da bi svoje nesoglasje s tako odločitvijo Odbora izrazilo tako, da bi kljub tej odločitvi nadaljevalo z obravnavanjem preostalih okrog tisoč pritožb, katerih obravnavanje je bilo takrat odloženo - ali da bi morda sprejelo v obravnavo vsaj nove pritožbe (proti odločbam ali sodbam o odškodninah, ki bodo izdane na podlagi spornega zakona o odškodninah). V tem primeru se bomo morali usmeriti zlasti na sprožanje postopkov pred sodišči za določitev višjih sodnih odškodnin - torej postopkov, katerih sprožanja doslej nismo spodbujali, ker smo prizadetim svetovali, naj počakajo na odločitve Ustavnega sodišča in Odbora ministrov SE.

Naj vas spomnimo, da smo o tem že v lanskem poročilu napisali takole:

Med izbrisanimi je mnogo nejasnosti in zmede glede tega, čeprav vsem že ves čas pojasnjujemo (tudi z informacijami na naši spletni strani), naj to odškodnino, čeprav je mnogo premajhna, seveda vsak čim prej vzame, in da se s tem nihče ne odpoveduje zahtevi po višji odškodnini. Tožbo za višjo odškodnino lahko vsak sicer vloži že sedaj (in še vse do 17. junija 2017) - vendar se to sedaj takoj splača narediti le tistemu, ki se bo zadovoljil s tem, da bo na sodišču lahko dobil kvečjemu še dvakrat toliko, kot je dobil te pavšalne odškodnine (npr. še 6.000 €, če jih je na upravni enoti dobil 3.000 - seveda samo v primeru, če ima za to zbrane tako trdne dokaze, da jih na sodišču nasprotna stran ne bo mogla ovreči).

Zato še enkrat opozarjamo na dvoje:

- prvič, naj se v tožbo nihče ne spušča, če mu dober odvetnik ne zagotovi, da so njegovi dokazi dovolj trdni,

- in drugič, naj vsi tisti, ki bi radi dobili od sodišča več kot dvakratni znesek pavšalne odškodnine, s tožbo še počakajo, dokler ne bo jasno, ali bo ta omejitev razveljavljena na ustavnem sodišču ali v Strasbourgu.

Zdaj je do izteka roka za vlaganje tožb (17. 6. 2017) ostalo le še leto in nekaj mesecev, zato je naša dosedanja stališča glede tega treba spremeniti. Vsi, ki imajo dokaze, da jim je nastala bistveno večja škoda od te doslej priznane, bi morali zdaj te dokaze zbrati in poiskati odvetnika, ki bi jim bil pripravljen (po možnosti brez takojšnjega plačila, le za dogovorjen odstotek od uspešno iztožene odškodnine) napisati in vložiti dobro utemeljeno tožbo. Posebej je treba opozoriti, da je treba tu ločiti dve veliki skupini možnih upravičencev:

1. Tisti, ki jim je taka škoda nastala zaradi propada podjetja ali premoženja, zaradi izgube zdravja in podobno (in imajo za to dokaze)

Takih je verjetno zelo malo, zato predlagamo, da bi se taki, ko zberejo vse potrebne podatke, z njimi obrnili na Matevža Krivica, ki bi jim potem svetoval, kako naprej (in ali se v njihovem primeru splača iti v tožbo).

2. Tisti, ki bi bili za ves čas izbrisa upravičeni do socialnih prejemkov v večji višini kot 50 € na mesec

Takih je pa zelo veliko - praktično vsi razen tistih, ki jim je bila pavšalna odškodnina priznana, so pa v času, ko so bili izbrisani, vendarle prejemali kakršnekoli prejemke (npr. socialno podporo v Nemčiji, v Srbiji ali kje drugje, ali pokojnino v Sloveniji ali v tujini in podobno). Veliko je najbrž tudi takih, ki so že ob izbrisu imeli mladoletne otroke ali so se jim ti rodili v času, ko so bili starši izbrisani, pa za te otroke takrat niso dobivali socialnih dajatev. Sodba ESČP je namreč za vsakega otroka priznala 80 € mesečno, naš zakon pa nič. (Ne pridejo seveda v poštev tisti otroci, ki so živeli v tujini in socialne dajatve oziroma preživljanje /v denarju ali v naravi/ dobivali tam. Ali seveda, če so take socialne dajatve dobivali v Sloveniji - npr. po enem od staršev, če je bil samo drugi izbrisan.)

Ker je ta druga skupina možnih upravičencev do večje odškodnine verjetno zelo velika, bomo morali za to skupino najprej še kakšen mesec ali dva počakati (ali bo v Strasbourgu morda vendarle prišlo do pozitivne rešitve) - nato pa bomo skušali pripraviti "vzorčno tožbo" oziroma obrazec, v katerega bo vsak vpisal svoje podatke (in izjavo, da v tistem času ni prejemal ničesar), obrazložitev pa bomo pripravili mi in bo za vse enaka (z možnimi dopolnitvami, kjer bodo potrebne).

B. Urejanje statusa izbrisanega

O statusu izbrisanega se odloča na podlagi ZUSDDD, v katerem je prav tako cela vrsta neustavnih določb, ki pa jih Ustavno sodišče ni hotelo obravnavati na podlagi pobude našega društva - zato zdaj poteka mnogo postopkov pred upravnimi enotami in tudi že pred sodišči, v katerih prošnje teh izbrisanih zavračajo prav na podlagi takih neustavnih zakonskih določb. Žal tudi Upravno in Vrhovno sodišče doslej nista hoteli slediti zahtevam v takih tožbah, naj sodišče prekine postopek in zahteva od Ustavnega sodišča odločitev o sporni zakonski določbi. Nekaj takih zadev prav v tem času še čaka pred Vrhovnim sodiščem na odločitev. Če bodo tudi te zavrnjene, bodo zoper to nato vložene ustavne pritožbe - in šele takrat bomo potem od Ustavnega sodišča počasi začeli dobivati odločitve o tem, ali so zakonske določbe, ki jih mi štejemo za neustavne, tudi po njihovem mnenju neustavne in jih bodo razveljavili ali pa zahtevali od zakonodajalca, da jih spremeni.

Ta vprašanja se pretežno nanašajo na tiste izbrisane, ki že vsa ta leta živijo zunaj Slovenije in jim neustavne določbe ZUSDDD onemogočajo povrnitev statusa (zlasti absurdna določba četrtega odstavka 1.č člena o izkazanih poskusih vračanja v Slovenijo, a tudi druge) - med tistimi izbrisanimi, ki že ves čas živijo v Sloveniji, pa gre zlasti za tiste (zelo redke), ki so prošnje vložili prepozno (po 24. 7. 2013) ali jih sploh še niso, pa za tiste, ki jim je bilo priznanje statusa izbrisanega zavrnjeno zato, ker so npr. šele po 10 letih končno dobili državljanstvo po 40. členu (vmesnega časa, ko so bili izbrisani, jim pa zdaj nočejo priznati), in morda še za kakšne povsem izjemne primere.

Največ takih, ki so zamudili rok 24. 7. 2013 (ker mnogi zanj sploh niso vedeli - ali pa niso ne hoteli ne zmogli plačevati takse za prošnjo, ki zaradi neustavnih zakonskih določb sploh ne bi mogla biti zanje uspešno rešena), je seveda med tistimi, ki živijo zunaj Slovenije. Boljši stik z njimi bomo sedaj lahko vzpostavili tudi prek srbskega Društva izbrisanih, ki je bilo ustanovljeno 17. 5. 2015 v Beogradu (predsednik Marko Novak, podpredsednik Andrej Benkovič).

(Sestavil: M. Krivic)

in Obvestila za javnost
on 27 Februar 2016

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information